EU se seveda že od začetka spoprijema s prizadevanji revnejših, da si v razvitejših državah poiščejo delo in kruh za preživetje. Vprašanje priseljavanja in zaposlovanja je načelno pod jurisdikcijo posameznih držav.

V primerjavi z 12 na novo priključenih članic iz vzhodne Evrope in Sredozemlja, katerih prebivalci bodo le postopoma (v celoti od 2012) deležni neomejenega zaposlovanja v okviru prostega pretoka blaga in storitev, pa je zaposlovanje ljudi iz nečlanic EU-ja dokaj omejeno.

Gospodarska kriza in povečevanje brezposelnosti znotraj EU-ja ga še dodatno omejujeta. Povrhu tega so postopki za pridobitev delovnih dovoljenj dolgotrajni in zapleteni. Zato se čedalje več ljudi, posebno iz Afrike, vzhodne Evrope in Azije, odloča za nezakonito prestopanje meja, v boju s trebuhom za kruhom.

Ranljivi schengen na morju
Potem ko je režim zaščite schengenskih kopenskih meja močno zmanjšal nezakonito priseljevanje prek teh meja, pa se je alarmantno povečalo nezakonito priseljevanje po morju, pogosto povezano z velikimi človeškimi tveganji in s tragičnimi nesrečami.

V letu 2008 so na mejah EU-ja zaznali 175.000 nezakonitih prehodov meje, katerih namen je zaposlovanje in preživetje, od tega 85 odstotkov prek Italije, Grčije in Španije.

Na kopnem je v Grčijo iz Albanije pribežalo 38.600 in iz Turčije 14.500 ljudi, na španski severnoafriški ozemlji Ceuta in Melilla – 7.500, prek vzhodnoevropskih meja pa le še 3.600.

Pereče je zlasti vprašanje pribegov po morju. V Italijo se je zateklo 37.000, v Grčijo 32.000, v Španijo 11.000 in na Malto 3.000 ljudi. Najbolj oblegan je italijanski otok Lampedusa s skoraj 32.000 pribegi. Na splošno je največ nezakonitih pribežnikov po podatkih visokega komisarja OZN-a za begunce iz Nigerije, Somalije, Eritreje, Tunizije, Gane, Maroka, Palestine, torej tudi z območij kriz in spopadov.

Kratkoročno ne rešuje dolgoročnega
Rešitev težav ni enostavna, zahteva pa hitro in praktično ukrepanje, saj se je število pribegov iz leta 2007 na 2008 povečalo za 20 odstotkov.

Najbolj prizadete članice EU-ja prejemajo subvencije iz proračuna EU-ja za urejanje najnujnejših vprašanj priseljencev – začasno nastanitev, prehrano in administrativno pomoč. Zaradi čedalje večjega priliva pa so te razmere ponekod neustrezne in predmet kritik človekoljubnih organizacij.

EU poskuša reševati vprašanje tudi s sofinanciranjem nadzorstva prebegov v državah, iz katerih prihajajo begunci. Seveda tudi tu ni mogoče najti popolnih rešitev.

Zato je edina rešitev več EU-naložb in razvojnih projektov v državah, iz katerih se ljudje odpravljajo s trebuhom za kruhom, kar pa je v zdajšnji krizi močno omejeno.

B. B.