"Kanadska vlada se iskreno opravičuje in prosi odpuščanja staroselce, ker jih je popolnoma zapustila. Žal nam je," je kanadski premier Stephen Harper dejal v parlamentu, kjer so bili poleg poslancev zbrani tudi predstavniki staroselskih ljudstev.

Ubijanje indijanske duše
Od leta 1870 do 1970 je bilo v šole prisilno vključenih okoli 150.000 staroselskih otrok, od katerih jih danes živi še okoli 87.000. Leta 1920 je šolanje postalo obvezno za vse otroke med šestim in 15 letom starosti, skupaj pa je bilo teh šol 130, vodile pa so jih anglikanska, katoliška in prezbiterijanska cerkev.

Šole naj bi bile namenjene izobraževanju otrok, vendar so kmalu postale le orodje za asimilacijo staroselskega prebivalstva in izkoreninjanje njihove kulture. "Hočem se znebiti indijanskega problema," je leta 1920 dejal vladni birokrat Duncan Campbell Scott in jasno povedal, da bo cilj izpolnjen, ko v Kanadi ne bo več indijanskega otroka, ki ne bo vključen v politično telo.

Po današnjih ocenah je v nekaterih šolah kar polovica otrok umrla zaradi tuberkoloze ali drugih bolezni, medtem ko so mnogi otroci pozneje pripovedovali o duševnih, fizičnih in celo spolnih zlorabah, ki so jih doživljali med šolanjem.

Beda staroselcev se nadaljuje
Leta 2006 je vlada v Ottawi s preživelimi staroselci sklenila dogovor o plačilu skoraj dveh milijard dolarjev odškodnine, ustanovljena pa je bila tudi komisija za spravo, ki je začela delovati 1. junija letos. Člani komisije bodo v prihodnjih petih letih potovali po državi in zbirali pričevanja preživelih.

Voditelji kanadskih staroselcev pričakujejo, da bo opravičilo vlade vodilo do sprave med Kanadčani in staroselci, od katerih jih mnogo še vedno živi v mizernih razmerah v odročnih rezervatih, kjer se spopadajo z revščino, brezposelnostjo in visoko stopnjo samomorilnosti. Staroselci za te težave v mnogočem krivijo prav prisilno šolanje njihovih otrok.