Karmen Švegl, dolgoletna dopisnica z Bližnjega vzhoda, ki v zadnjih letih poroča tudi o dogajanju v azijskih državah, je posnela dokumentarec Neustavljiva jedrska tekma, ki opozarja na nevarnost novodobnega jedrskega spopada.
Obiskala je japonski otok Okinava, ki je bil prizorišče krvave tihomorske bitke ob koncu druge svetovne vojne in kjer je še vedno skoraj 50.000 ameriških vojakov. Tudi drugod po Japonskem je ugotavljala, da je pacifizem zgodovina, saj se država pospešeno oborožuje. "Strah in negotovost pestita družbo, tudi japonsko, krepi se nestrpnost, kažejo se obrisi 30. let preteklega stoletja. Japonski pacifizem je mrtev, in zdi se, da dejansko živimo v času pred vojno, in ne po vojni," je dejala.
Oborožujejo se tudi druge države, skoraj 4000 jedrskih konic je naloženih in pripravljenih na izstrelitev. "Svet se izgublja v spirali neustavljive jedrske tekme. Najmanj devet držav ima jedrsko orožje; največ Rusija, nato ZDA, daleč za njima je Kitajska. A azijska velesila se pospešeno oborožuje in povzroča nelagodje sosednjim državam. Še bolj nepredvidljiva je Severna Koreja," je dejala Karmen Švegl, ki je s poznavalci govorila o tem, kaj jedrsko orožje pomeni za države, kot sta Severna Koreja in Iran, in o tem, zakaj si ga toliko držav še želi. "Je konflikt na Vzhodu neizogiben?" se je še vprašala.
V dokumentarcu je iskala tudi na odgovore na vprašanja, kaj družbo sili v militarizacijo in zakaj države v 21. stoletju še vedno stavijo na smrtonosno jedrsko orožje. "Ogenj, ki gori v Hirošimi, bo ugasnil šele, ko bomo živeli v svetu brez jedrskega orožja. A ta svet je le ideal. Živimo namreč v času neustavljive jedrske tekme, vsako leto je na svetu več smrtonosnih bomb, toliko, da lahko uničijo ves svet, vse človeštvo," je še opozorila.
Dokumentarni film Mednarodna obzorja: Neustavljiva jedrska tekma si lahko ogledate v četrtek, 20. junija, ob 21.10 na TV SLO 1. Karmen W. Švegl je ob tem odgovorila še na nekaj vprašanj.
Med snemanjem dokumentarca ste obiskali Japonsko, tudi oddaljeni otok Okinavo, pogovarjali ste se tudi z ljudmi, ki so preživeli jedrski napad na Hirošimo. Kako se spominjajo te katastrofe?
Teh ljudi je res le še peščica, večina jih ni sposobna več obujati teh bolečih spominov. Mi smo imeli srečo, da smo lahko govorili s kasaoka-san, gospo, ki je kot deklica preživela jedrski napad. Hibakuša jim pravijo na Japonskem. Po vseh teh letih se še vedno zelo natančno spominja, kako je na nebu zasijalo to svetlo sonce, ki je prineslo uničenje. Trenutka, ko je gledala skozi okno, in trenutka, ko ni bilo ničesar več. Spominja se, kako je očetovo telo dobesedno razpadalo, kako so iz razbeljenega mesa lezli črvi. In kako so ljudje postali neobčutljivi na smrt, umiranje, bolečino. Vse do danes jo preganja slaba vest, da očetu ni dala požirka vode, ko je zanj prosil. Verjeli so namreč, da voda ubija ranjence. Tisoče ljudi je umrlo žejnih, v neznanskih bolečinah.
Je na Japonskem še videti ali med ljudmi občutiti posledice atomskih bomb, ki so jih zavezniki odvrgli na Hirošimo in Nagasaki?
Ja, predvsem starejša generacija se dobro spominja teh časov. Posledice katastrofe so več kot pol stoletja dajale veter japonskemu pacifizmu. Ljudje so zavračali orožje, oboroževanje. Obenem pa niso zares razčistili s svojo zgodovino, veliko mladih ne pozna predvojne zgodovine, brutalnega japonskega kolonializma. Skorajda nihče ne ve za poboj v Nankingu, kjer so Japonci brutalno pobili več kot 200.000 civilistov. Med mladimi je čutiti negotovost, nezadovoljstvo, predvsem pa odsotnost vsakršne odgovornosti za zločine, ki so jih zakrivili njihovi pradedje. In mladina stavi na oboroževanje, ob tem vztraja, da zgolj za obrambo, za zaščito Japonske in njenih interesov, predvsem pa vrednot družbe, v kateri živijo.
Imajo torej japonske oblasti pri oboroževanju podporo ljudi?
Japonska je generacijsko razdeljena. Predvsem mladina verjame, da živimo v obdobju sprememb, na katere se oblasti morajo odzvati. Večina Japoncev se vendarle spominja, kako je država po drugi svetovni vojni kot feniks vstala iz pepela, postala gospodarska velesila. Kitajska je bila v tistih časih daleč za njo, v zadnjih dveh desetletjih jo je prehitela. S kazanjem mišic v Južnokitajskem morju, trenji okrog otočja Rjukju, s krepitvijo svoje vojaške moči, Kitajska straši Japonce. Ti na eni strani pragmatično želijo izkoristiti gospodarske priložnosti, ki jih Kitajska še vedno ponuja, na drugi strani pa se vojaško dovolj okrepiti, da bi Kitajsko v prihodnosti odvrnili od morebitnega napada. Poznavalci svarijo, da bi do tega lahko prišlo, če se vname vojna za Tajvan.
Ena izmed držav, ki ima jedrsko orožje in razvija nove in nove rakete, je Severna Koreja. Kako Japonci pa tudi Južni Korejci gledajo na to državo in režim Kim Džong Una? Ga imajo za resnično grožnjo ali menijo, da gre bolj kot ne za razkazovanje mišic?
Sirene, ki se vsakih toliko oglasijo na Okinavi in tudi na drugih japonskih otokih, so resnične. Otroci se učijo, kako se odzvati v primeru raketnega napada. To je nova realnost, opomin, da mir ni samoumeven. In to tudi poganja japonsko oboroževanje. Da ne govorimo o Južni Koreji, tam je strah res prisoten, ljudje nevarnost razumejo kot zelo resnično, sovražnik je blizu. Enkrat jih je že presenetil – leta 1950, ko se je začela korejska vojna – popolnoma nepripravljene in vztrajajo, da se to ne sme nikoli ponoviti. Večina Južnih Korejcev meni, da bi država morala imeti tudi jedrsko orožje, lastni jedrski program.
Kako dobro pa sta Japonska in Južna Koreja pripravljeni na morebitni jedrski napad držav v regiji – imajo zaklonišča, se alarmi sprožajo?
Ja, alarmi se sprožajo, imajo zaklonišča, otroci v šolah se učijo zelo natančno, kako se odzvati. Japonska ima izkušnje s potresi, z naravnimi nesrečami, spomnimo se tudi jedrske nesreče, tako da so ti treningi del vsakdanjika. To je družba, ki verjame, da je treba biti na vse kar najbolje pripravljen. Poleg tega imajo izjemen socialni čut, družba je vedno pred posameznikom. In neverjetno je, kako sledijo navodilom stroke, kar se je izkazalo tudi v času covida-19, ko so se ljudje res držali ukrepov in kot družba zavarovali svojo starejšo populacijo.
ZDA ocenjujejo, da Kitajska širi svoj jedrski arzenal hitreje od pričakovanj in da naj bi imela že več kot 500 operativnih jedrskih konic, do leta 2030 pa naj bi jih imela že več kot 1000. Se vam zdijo te ocene realne? Je hitro oboroževanje Kitajske tudi posledica vojne v Ukrajini?
Poznavalci so si enotni, da se Kitajska izjemno hitro oborožuje, da v senci vojne v Ukrajini pa tudi trenj v Južnokitajskem morju in groženj Tajvanu dejansko polni svoja skladišča jedrskega orožja. Želi dohiteti in tudi prehiteti ZDA. Jedrsko orožje je stvar prestiža. In Kitajska se tukaj absolutno želi kosati tako z ZDA kot z Rusijo. Je pomembno, ali ima sto ali petsto jedrskih konic? Več kot dovolj, da lahko uniči svet in človeštvo. Številke so stvar prestiža, v njih se merita moč in status, vzpostavlja se nov svetovni red. Kitajska je zadnja desetletja stavila na gospodarsko rast, moč, premoč; zdaj, ko ta usiha, usmerja pozornost na svojo vojsko, mornarico, letalstvo. Zanimivo je, da nam je tamkajšnje obrambno ministrstvo z velikimi veseljem posredovalo celo vrsto propagandnih videoposnetkov njihove vojske – malce morda spominjajo na film Top Gun – kjer dejansko razkazujejo mišice in vse, kar imajo.
Največ jedrskega orožja ima še vedno Rusija. Ruski predsednik Putin retoriko jedrskih groženj uporablja vse od začetka invazije na Ukrajino, Rusija je svoje jedrsko orožje namestila tudi na belorusko ozemlje, vendar ZDA po drugi strani pravijo, da niso opazile večjih sprememb pri ruskem upravljanju jedrskega orožja. Bi Rusija po vašem mnenju res lahko tvegala uporabo jedrskega orožja in s tem obsežen, nepredvidljiv in nepredstavljiv spopad z Zahodom?
Težko je reči. Mislim, da vsi verjamemo in upamo, da se to ne bo zgodilo. A kot slišimo politike pa tudi poznavalce, mora biti Evropa pripravljena na vse, tudi na to. V tem trenutku ne kaže, da bi Rusija zares uporabila jedrsko orožje, tudi Kitajska vztraja, da je to tista rdeča linija, ki je Putin ne sme prestopiti. Po drugi strani pa ne vemo. Če se dejansko Ukrajina še bolj vojaško okrepi, je težko verjeti, da bi se Rusija kar predala. V tem primeru bi lahko prišlo tudi do omejenega napada s taktičnim jedrskim orožjem. Šlo bi bolj za simboliko. Torej na eni strani uporabo jedrskega orožja, s katerim bi se vzpostavil precedens, da je vse dovoljeno. Na drugi strani pa bi bile vendarle posledice omejene, torej ne govorimo o novi Hirošimi, a dejstvo, da bi znova videli črni dež, ljudi, ki bi umirali pri živem telesu – in danes, v času digitalnega napredka, bi to videli praktično v živo, na družbenih omrežjih –, bi to imelo nepredstavljiv učinek.
"Pacifizem je mrtev, na pohodu je militarizem," ste zapisali. Kdaj v zadnjem času je bil svet po vašem mnenju v največji nevarnosti, da dejansko pride do uporabe jedrskega orožja?
V hladni vojni. Spomnimo se kubanske krize, ko je ves svet zadrževal dih v strahu pred spopadom med ZDA in Rusijo. In potem še nekaj manjših nesporazumov, zadnji mislim, da je bil leta 1995, ko je Rusija pomotoma zaznala raketo in skorajda nanjo odgovorila z jedrskimi podmornicami. A dejstvo je, da smo že zakorakali v čas neke nove hladne vojne, da se te meje že vzpostavljajo. To je zagotovo sprožila vojna v Ukrajini.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje