V zadnjih petdesetih letih se je pričakovana življenjska doba podaljšala z 41 na 73 let, kar je bil med drugim tudi razlog, da so uvedli politiko enega otroka. Hitro staranje prebivalstva predstavlja tudi resno grožnjo socialni in gospodarski stabilnosti v državi.
Dodatna obremenitev pa je proporcionalno večanje starejšega prebivalstva glede na zmanjšanje števila delovno sposobnega prebivalstva.
Težava namreč ni le v tem, da otroci ne obiskujejo svojih staršev, temveč tudi ta, da brez njihovega vedenja upravljajo njihovo premoženje. Kitajsko javnost je pred dnevi šokirala zgodba 90-letne ženske iz vzhodne province Džingsu, ki jo je njen sin prisilil, da je dve leti živela v svinjaku.
Tri desetletja uvajanja ekonomskih reform, ki so Kitajsko dvignile med najmočnejše trgovske sile, imajo svoj davek – razdor tradicionalne kitajske družine. Časi, ko so pod eno streho živele različne generacije, so mimo. Starejši se tako pogosto počutijo odrinjene in svoja zadnja leta preživijo v domu za starejše občane ali negovalnih domovih, če si takšno oskrbo sploh lahko privoščijo.