Gröning je bil častnik enot SS v nacističnem koncentracijskem taborišču Auschwitz-Birkenau na Poljskem. Pri enotah SS v Auschwitzu je služil od septembra 1942 do oktobra 1944 in je bil odgovoren za upravljanje denarja in dragocenosti umorjenih. Zato se ga je v medijih prijel vzdevek "knjigovodja iz Auschwitza".

Bil je med tistimi, ki so v Auschwitzu pričakali vlake z izgnanci. Sledila je delitev na "sposobne za delo" in "neuporabne". Ena njegovih nalog je bila pobrati prtljago, ki so jo na peronih pustili ujetniki, ko so jih odpeljali v plinske celice. "Sledi množičnega umora je bilo treba zabrisati, preden so prišli naslednji taboriščniki," je njegovo delo v obtožnici opisalo tožilstvo. Prtljago je moral nato preiskati, popisati denar in dragocenosti ter jih poslati na sedež v Berlin.

Gröning je med sodnim procesom na sodišču priznal, da nosi moralno krivdo. Priznal je tudi, da je v prtljagi umorjenih taboriščnikov iskal denar in dragocenosti, jih pošiljal v Berlin ter tako nacističnemu režimu omogočil gospodarske koristi in podpiral sistematično pobijanje.

V sporočilu, ki so ga pretekli teden na sodišču prebrali njegovi odvetniki, pa je zapisal, da ne čuti potrebe, da bi preživele holokavsta zaprosil za odpuščanje. "Samo Boga lahko prosim, da mi odpusti," je sporočil.

Sojenja so se začela zelo pozno
Tožilstvo je zanj zahtevalo tri leta in pol zaporne kazni. Tožilec Jens Lehmann je v sklepni besedi dejal, da zahtevana kazen temelji na "skoraj nedoumljivem številu žrtev", olajševalna okoliščina pa je, da obtoženec nosi omejeno krivdo za njihovo smrt. Sodišče naj bi po njegovih besedah tudi upoštevalo, da je bilo v preteklosti proti Gröningu uvedenih več preiskav, vse do lani pa so so se vse preiskave končale brez obtožnice.

Sojenje Gröningu se je začelo aprila in naj bi bilo eno od zadnjih tovrstnih sojenj. Sojenje je znova odprlo vprašanje, zakaj do sojenja nacističnih zločincev pogosto prihaja tako pozno, potem ko so ti desetletja živeli v miru in na svobodi.

V Nemčiji je desetletja veljala praksa, da sodijo le tistim, ki jim lahko dokažejo konkretne zločine. To se je spremenilo šele leta 2011 s primerom medtem že pokojnega Johna Demjanjuka, ki je bil obsojen sostorilstva v umoru več kot 28.000 Judov v taborišču Sobibor, čeprav mu neposredne udeležbe niso mogli dokazati.