Najbolj reven in nerazvit del v Nepalu sta tudi okrožji Humla in Mugu, kjer je pismenost le 27-odstotna - kar 90 odstotkov nepismenih je žensk. Približno 63 odstotkov deklet se poroči med 15 in 19 letom. "Če imaš sina, greš v nebesa, če imaš hčer pa v pekel," je splošno prepričanje domačinov. Dekleta po cel dan opravljajo hišna opravila in iščejo živež za živali. Ko so lačne, jedo kruh in sneg, na katerega potrosijo malo soli.

Potem pa se je dekletom ponudila priložnost, da bi igrale nogomet, kar je bilo za domačine milo rečeno presenečenje. Ženske in nogomet v istem stavku je zvenelo kot popolno bogokletje. Ko pa so dekleta domov prinesla zlati pokal z državnega turnirja, je bila zgodba popolnoma drugačna. "Sunakali je Messi," pravijo domačini deklici, ki je zabila vse gole na prvenstvu. S pomočjo nogometa je dekletom uspelo spremeniti odnos do žensk, kar se morda sploh nikoli ne bi zgodilo.

Dokumentarni film 'Sunakali: pot najstnice k slavi' bodo predvajali drevi na nepalskem večeru v sklopu 9. festivala gorniškega filma Domžale. Pogovarjali smo se z režiserjem Bhojrajem Bhatom in idejnim vodjo dokumentarnega projekta Bimalom Singhom Bistom.

Ljudje z vsega sveta pridejo v Nepal, da bi plezali ali opravili treking na Himalajo. Nepalci pa ste nori na nogomet.
Bimal: Da, ljudje se radi družijo, sodelujejo in se spodbujajo. Nogomet je nova stvar v Nepalu. Zaradi Messija in Raula pa se nogomet prenaša tudi v manj razvite dele v Nepalu, tudi v tako odročne dele, v katerih živi Sunakali.
Bhojraj: Če ste med svetovnim prvenstvom v nogometu v Nepalu vprašali, kaj je nogomet, so odgovorili, da je nogomet Messi.
Kako ste odkrili zgodbo o deklicah, ki živijo v teh odročnih delih? Se tudi sicer tako išče mlade člane za nogometne ekipe?
Bimal: Zasnovo zgodbe sem naredil jaz, saj me je zanimalo, kako bi lahko spremenil razmišljanje skupnosti, in ugotovil sem, da to lahko naredim le prek spreminjanja percepcije posameznika. Izhajal sem iz vprašanja spolne neenakosti, saj dekletom veliko stvari ni dovoljenih, fantom pa so.
Bhojraj: Mene je povabil k projektu, saj sem novinar. Znam fotografirati, snemati in delati v postprodukciji. Projekt se mi je zdel dober material za kakšno fotoreportažo ali radijsko novico. A nismo imeli nobenega načrta, dogodkom smo le sledili.

Protagonistka zgodbe je deklica Sunakali, ki je zadela največ oziroma kar vseh sedem golov na državnem prvenstvu. Živi v Mugulu, natančneje, v vasi Čankheli Lek, ki je na višini 4500 metrov. Prvo tekmo so dekleta igrala v sosednji Humli, ki je oddaljena kar dva dni hoda.
Bimal: Razloga, zakaj Mugu, sta dva. Mugu je administrativna regija v Nepalu, ki je popolnoma zapostavljena. Drugi razlog pa je, da ti ljudje čakajo na nekoga, ki jih bo spodbudil k napredku, ki jim bo razložil, kaj pomenijo pravice in kakšne so pravice otrok. Zaradi slabega ekonomskega položaja družin očetje za poceni delovno silo otroke prodajo v Indijo. Ženska v Nepalu nima nobene vidnejše moči v družini, kako jih potem sploh spodbuditi, da gredo v šolo? Zato se zelo zgodaj poročijo in gredo v drugi kraj.
Bhojraj: Če sem iskren, smo prvič hodili 17 dni. Ti kraji so zelo oddaljeni. Da smo obiskali vsa dekleta in prepričevali njihove starše, naj se pridružijo projektu, je bil dolgotrajen proces. Na terenu smo bili v dveh mesecih in pol trikrat, sicer pa je snemanje trajalo eno leto.
Imata sestri?
Oba: Da.
In kako sta občutila to različnost obravnave?
Bimal: Starši bolj ljubijo in skrbijo za sinove in manj za hčere. Moje sestre niso smele v šolo, saj že od nekdaj velja, da se bodo poročile in odšle k drugi hiši, in to se prenaša iz generacije v generacijo.
Dekleta so nešolane nogometašinje, ki nogometa do takrat sploh niso poznala. Jim je bil sploh všeč?
Bimal: Na začetku ne, potem pa. Na začetku so celo zavračale, da bi nosile kratke hlače, saj naša kultura tega ne dopušča. Tudi starši so bili proti, a so nato popustili. Domačini v Humli, kjer je bila prva tekma, so si ob novici, da bodo dekleta igrala nogomet, z roko zakrili obraz, kar je izraz užaljenosti, in so se spraševali: "Kaj se dogaja? Dekleta bodo igrala nogomet? Kaj je nogomet?"
Bhojraj: Odbojka je lokalna igra, saj zanjo ne potrebuješ veliko prostora (smeh).

Zanimiva je izdelava gola – dve palici in napeljana vrv.
Bimal: Ha ha, da. Veje smo dobili v gozdu. In za žogo so morale teči zelo hitro. Če jim je ušla po hribu navzdol, je trajalo tudi do pol ure, da so jo našle.
Kaj, pa ste imeli le eno žogo?
Bimal: Dve, a je ena izginila (smeh).
Kot vidim, ste se med snemanjem zabavali?Bimal: Da, a tak je bil naš vsakdan, kako se boriti z goro.
Bhajraj: Zaradi terena je bilo težko snemati. Prav tako nismo imeli nobenega scenarija. Nismo vedeli, kaj se bo zgodilo, bodo dekleta iz Mugula zmagala ali ne. Veliko sva razmišljala o tem, kako bi vodila nov tok zgodbe v dokumentarnem filmu, če bi izgubile.

Vaščani v Humli so sami zravnali teren in umikali kamenje, da so naredili prostor za, recimo temu, gorsko nogometno igrišče, kjer so si tekmo ženskega nogometa tudi z navdušenjem ogledali. Kako ste jih prepričali?
Bimal: Pred tem sem že večkrat obiskal domačine. Tja sem hodil od leta 2009 in napisal tudi knjigo o tej skupnosti, zato sem poznal njihov način razmišljanja in vedel, kako jih lahko spodbudim. Poznal sem resničnost in naredil ta koncept, s katerim bi lahko s pomočjo mobilizacije spremenil skupnost. Prav tako sem jim začel razlagati o razlikah med spoloma ...
... in kaj ste jim rekli?
Vprašal sem jih: "Znate brati in pisati?" Odgovorili so, da ne. Vprašal sem jih, ali bi radi svojo hčer poslali v šolo? Rekli so, da ne. Vprašal sem jih, ali imajo raje sina ali hčer, odgovorili so: "Sina." Potem sem jih vprašal: "In zakaj bolj ljubite sina?" Odgovorili so: "Če družina dobi sina, gre v nebesa, če dobi hčer, gre v pekel." Jaz pa sem razmišljal drugače in jih prepričeval, da bi mogli biti vsi enakopravni.
Sunakali je postala velika zvezda. Eden izmed očitkov domačinov je bil, da ste jo na koncu turnirja preveč izpostavili, saj so si zmago priborila vsa dekleta?
Bhajraj: Ker je dala vse gole, prav vse.
Bimal: Bilo je 14 ekip iz različnih krajev, igrale so v štirih igrah in ona je dala vse gole.
Bhajraj: Zakaj je postala protagonistka? 'Suna' pomeni 'zlato', 'kali' pa 'dekle'. Zlato dekle torej. Messi, ki je napadalec, je zlati fant.
Messi je zlati fant?
Bhajraj: Da. V celotnem turnirju je dosegla sedem golov. Zdaj ljudje pravijo, da je Sunakali kot Messi. Zlato dekle. Zato so dali pozornost njej, saj je junakinja. A zgodba ne govori le o eni Sunakali, ampak o tem, da so lahko vsa dekleta Sunakali.

Šla naj bi tudi v žensko ligo?
Bhajraj: Da, a se to še ni zgodilo.
Se je kaj spremenilo po njihovi zmagi? Dekleta so se namreč domov vrnila kot junakinje in dala vsej skupnosti upanje?
Bhajraj: Po tradiciji lahko konja jahata le kralj in kraljica. Po zmagi deklet pa so jih domačini posedli na konje, da jim ni bilo treba hoditi domov, kar je velika čast. Priredili so jim tudi veliko slavje.
Bimal: Okoli vratu so jim dali girlando z nepalskimi rupijami, kar sicer nosita ženin in nevesta na poroki. To je bila gesta, ki izkazuje spoštovanje.
Bharaj: Bistveno vprašanje pa je, ali lahko nogomet spremeni družbo? Da, seveda jo lahko.
Bimal: Dekleta so iz revnih okolišev, v katerih pa živijo tudi bogata dekleta. Ko so bogata dekleta to videla, so se zamislila nad tem, kako veliko zmorejo tudi revna dekleta. "Kako lahko porazijo druga dekleta in prinesejo trofejo?" so se spraševali. Zato so jih nagradili. V zgodovini Humle in Mugula je bilo prvič, da je sploh kdo osvojil pokal. Tudi nacionalna garda jih je obdarila z
nakitom.

Dobro, a kaj se je spremenilo v tej regiji, če pravite, da nogomet lahko prinese spremembe?
Bimal: Najpomembneje je, da se dekleta izobražujejo še naprej. Nekatera so pred tem skrbela za domače živali v gozdu, danes so v šoli. Spremembe potekajo. Ko je bila finalna tekma, so imela tudi predavanja o zdravju in higieni. Tudi o menstruaciji in vložkih. Veste, ko imajo ženske menstruacijo, ne smejo živeti v isti hiši. Če se med menstruacijo s prstom dotaknejo jaka, velja, da ta ne bo dal mleka.
Bodo še kaj igrale?
Bimal: Da, to načrtujemo. A tokrat želimo, da gre mesto v odročne kraje in jih seznanijo s tem, kakšen in kako uspešen šolski sistem imajo v mestih. Učitelji v Humli govorijo učencem: "Bodite kot Sunakali." Zdaj je postala simbol.

V filmu ste zapisali, da so dekleta dosegla tudi to, da se je starost za poroko, ki je med 15. in 19. letom, dvignila na 20 ali 22 let. A tri dekleta iz ekipe so danes kljub temu že poročena. Ste razočarani?
Bhojraj: Da. Kapetanka skupine je stara 16 let, drugi dve pa 15 in 16 let. Bili smo nesrečni.

Pa Sunakali?
Bimal: Hodi v šolo. A zakaj se dekleta tako zgodaj poročijo? Pričakovana življenjska doba v tej regiji je 39 let, kar pomeni, da bodo čez 15 let že umrle. Zato se poročijo in imajo otroke. Mi pa smo jim rekli, ne, ne boste umrle, dlje boste živele, če boste šle po tej poti in se izobraževale.

Za starše je bila odsotnost deklet zelo stresna. Sunakalino mater so zanimale tri stvari: kdo bo v času njene odsotnosti delal doma, saj dekleta v nasprotju s fanti, delajo po cele dneve; bo hodila v šolo in ali jo bodo prodali? Prekupčevanje z belim blagom je v Nepalu zelo pereče vprašanje, saj veliko deklet prodajo za prostitutke ali sužnje. Kako ste pridobili njihovo zaupanje?
Bhojraj: Ženskam v Katmanduju ni težko potovati ali iti v Indijo. Za dekleta iz Mugula pa je bil to stres, jokala so. Starše smo morali dolgo prepričevati in nato pisno jamčiti, da odgovarjamo za njih.
Bhojraj: Dekleta so živela na višini skoraj 5000 metrov. Starši so bili v skrbeh, zakaj jih izpostavljamo taki nevarnosti, saj morajo do sosednje vasi hoditi dva dni. Dekleta so prvič izgubila tekmo. Ko so dobila novo priložnost, so bili starši veseli, da bodo lahko prvič videla letalo, avtomobil, motor. Vse to bodo videle prvič v življenju.

Kakšen je bil odziv na film v Nepalu?
Bimal: Družba Coca-Cola ga želi podpreti in omogočiti, da bi ga predvajali v vsaki šolo v Nepalu. Dobro so ga sprejeli tudi mediji. A kaj bomo storili zdaj? Želimo si, da bi zagotovili v teh delih deklicam pravico do šolanja. V vaseh imajo le osnovno šolo, mi jim želimo omogočiti srednjo šolo. Otrok mora, da pride do srednje šole, vsak dan hoditi šest ur. Zato to ne pride v poštev, saj so v gozdu divje zveri. Zato želimo odpreti dve srednji šoli, eno v Mugulu in eno v Humli, ki bi sprejele sto učencev. To je naš načrt.