Nicholas Tsimpidas je urednik za politične zadeve pri ERT-ju, grški javni radioteleviziji, ki jo je grška vlada zaradi varčevalnih ukrepov po nareku trojke (Evropske komisije, Evropske centralne banke in Mednarodnega denarnega sklada) junija čez noč ukinila. Je tudi predstavnik sindikata novinarjev in tisti, ki je bil pravzaprav zadnji, ki je poročal z ERT-ja, ko je pred dvema tednoma v stavbo nekdanje radiotelevizije vdrla policija in pregnala nekdanje zaposlene, ki so od tam oddajali svoj neodvisni program.

Kljub vladni odločnosti, da ERT-ju prepreči delovanje, se Tsimpidas in kolegi ne predajo. Svoj program zdaj oddajajo tako rekoč z ulice, televizijsko postajo imajo v Solunu, oddajajo pa tudi 15 od 19 regionalnih radijskih postaj. V intervjuju za MMC je dejal, da se s kolegi zanimajo za vzpostavitev nove, od vlade neodvisne, javne radiotelevizije, ter da imajo ogromno idej in želja, da bi svoje delo še nadaljevali. Ob tem pa dodaja, da javna radiotelevizija Nerit, ki naj bi jo čez nekaj mesecev vzpostavila grška vlada, nikakor ne bo neodvisna.

Tsimpidas, ki v Ljubljano prihaja zaradi medijskega festivala Naprej/Forward, kjer bo svojim stanovskim kolegom predaval o položaju novinarjev v Grčiji in o razmerah v državi, potem ko je tja posegla trojka, je srhljivo realen. "Vse več ljudi se vsak dan znajde v velikih škripcih, ljudje so šokirani, jezni, zafrustrirani, brez upanja," trenutne razmere v Grčiji opisuje Tsimpidas, a obenem dodaja, da je samoorganizacija ljudi v teh razmerah neverjetna in da skušajo ljudje ob tem, da so se vsi obrnili proti njim, le narediti nekaj dobrega.

S policijsko akcijo prejšnji teden, ko so izpraznili stavbo nekdanjega ERT-ja, se zdi, da se je končala zgodba grške radiotelevizije, kot smo jo poznali do zdaj. Kako ste se počutili ob tem?
To ni popolnoma točno. Delavci ERT-ja, ki so se uprli vladni odločitvi, da ukine ERT, še vedno upravljajo in oddajajo prvi televizijski program iz Soluna in 15 od 19 regionalnih radijskih postaj. Res je, da je trenutno vse tiho v Atenah, a še vedno stojimo in oddajamo program v velikem delu države.

Ste bili tudi sami med tistimi, ki so zasedali prostore nekdanje televizije in oddajali svoj program? Kakšna je bila videti policijska akcija, kakšno je bilo razpoloženje med nekdanjimi novinarji ERT-ja?
Vsaka policijska akcija s seboj prinese slabe občutke in nemirne čase. Tako je bilo tudi v primeru ERT-ja. Čeprav policisti niso uporabili fizične sile ali drugih oblik nasilja proti ljudem, ki so bili v zgradbi, pa so bili nasilni do ljudi, ki so prišli protestirat, tudi do članov parlamenta.

Kaj zdaj počne 2.600 ljudi, ki so v trenutku ostali brez službe? Kolikim je uspelo najti novo zaposlitev, je večina med njimi še vedno nezaposlena?
Nekateri naši nekdanji kolegi, približno 600 jih je, so odšli v začasno vladno službo, ki ji ironično pravijo "javna televizija". Približno 700 jih še vedno vztraja in dela program, kot smo ga bili vajeni, drugi pa se spopadajo s številnimi težavami, od finančnih do psiholoških. Nemalo se jih je odločilo tudi za zamenjavo poklica ali pa so zapustili Grčijo.

Ko se je vlada odločila, da bo ukinila ERT, vam je podporo izrazil velik krog ljudi, od novinarjev, akademikov, mnenjskih voditeljev do ljudi z vsega sveta. Kaj vam je ta podpora pomenila in ali mislite, da bi lahko tovrstna aktivacija javnega mnenja preprečila, da bi se podoben scenarij zgodil še kje drugje?
Podpora, ki smo jo prejeli, je bila res krasna, prišla pa je od vse povsod. Novinarji, akademiki in delavci iz drugih sindikatov so se poglobili v primer ERT-ja in začeli opozarjati ljudi. Širili so tudi sporočilo, da obstaja način, da se lahko borimo, pripomoremo k boljši družbi in dosežemo tako zelo cenjeno solidarnost.

Prvič v Evropi se je zgodilo, da je vlada ukinila javno radiotelevizijo, Grčija pa je zdaj edina država v Evropski uniji, ki nima javne televizije. Kot ste s sodelavci ves čas poudarjali, je to velik udarec za demokracijo in pluralnost medijev, zanima pa me, ali lahko podobne scenarije pričakujemo tudi v drugih državah, kjer bo varčevalne ukrepe narekovala trojka?
Čas je že pokazal, da je ERT-jev scenarij dominanten in zelo mogoče ponovljiv v državah, ki jih nadzoruje trojka. Javni servis v Valencii v Španiji je pravzaprav drugi evropski ERT. Smo v stalnem stiku s kolegi v Španiji in z njimi izražamo solidarnost.

Tudi razmere v Sloveniji so zelo nestabilne, zato bi lahko tudi Slovenija kmalu trojko zaprosila za pomoč. Mislite, da bi se lahko zgodba ponovila tudi v primeru slovenske radiotelevizije?
Ko trojka vstopi v državo, ni več nobenega zagotovila za službe ali za organizacije. Vse in vsi so pogrešljivi in nadomestljivi. Še posebej jih, po njihovem prepričanju, lahko nadomestijo zasebna podjetja in zasebni pogodbeniki.

Kaj se bo zdaj zgodilo z grško javno radiotelevizijo? Kot lahko beremo v medijih, nova televizija Nerit ne bo oddajala še nekaj mesecev, kaj pa se bo dogajalo vmes?
Nihče ne ve, kdaj bo nov javni servis dejansko zaživel in kaj ga bo sestavljalo, koliko televizijskih in koliko radijskih programov. Položaj je popolnoma nejasen.

Kakšna bo ta nova radiotelevizija? Bo manjša, kot je bila ERT, bo program okrnjen, je sploh že kaj znano?
Minister, ki je pristojen za to, je dejal, da bo radiotelevizija manjša, ni pa izdal nobenih podrobnosti, kaj je dejansko mislil s tem. Pričakujemo lahko le eno stvar, to pa je, da bo imel novi javni servis manj zaposlenih.

Bo novi javni servis, ko bo vzpostavljen, politično neodvisen? Se bo vlada lahko vzdržala nadzora nad televizijo?
Moje osebno mnenje je, da bo to organizacija, ki bo pod absolutnim nadzorom vlade. Kljub zagotovilom, ki nam jih je dal minister, in prepričanju EBU-ja, da bo televizija neodvisna, se to ne bo zgodilo.

Imate morda vi s kolegi načrt, da bi vzpostavili novo, od vlade neodvisno, javno radiotelevizijo?
Idej je ogromno, želja, da bi nadaljevali, kar smo počeli na ERT-ju zadnjih pet mesecev, je še večja. Zanimamo se, videli pa bomo, kaj se da narediti.

Je res, da so se službe na ERT-ju včasih delile prijateljem in političnim somišljenikom, da je bilo ogromno korupcije in da je imela organizacija t. i. fantomske delavce, ki so prejemali plače, na delu pa so se prikazali le redko? Je bil to realen problem in če da, zakaj se vodstvo ni s tem spopadlo in zagotovilo javnega medija, vrednega svojega imena?
Vse, kar ste omenili, je bil del ERT-jeve realnosti in njegovega vsakdana. Vodstvo ni naredilo ničesar, ker je samo dopuščalo tako stanje ali pa ga je celo spodbujalo. A je bil to kljub vsemu le del ERT-jevih zaposlenih in del ERT-jeve prakse, to ni bilo pravilo, prej bi rekel, da je bila to izjema.

Potem ko je vlada poleti ukinila ERT, se je koalicija pod vodstvom premierja Antonisa Samarasa močno zamajala in je bila tik pred propadom, pred nekaj dnevi pa je grška vlada prestala glasovanje o zaupnici. Ali to pomeni, da je Samaras kljub potezi, ki je izzvala številne kritike tako doma kot v mednarodni skupnosti, svoj položaj okrepil?
Kakor koli pogledate, je ta vlada zgrajena na trhlih temeljih. Izvajati mora zahteve trojke, in to je praktično vse, kar počne. Nobena vlada v Grčiji še ni padla zaradi izglasovane nezaupnice. Mnenje in glas grških ljudi pa sta edina zaupnica, ki bo svojo priložnost dobila na volitvah ali pa na ulicah.

Premier Samaras je ERT ukinil v imenu varčevanja, ki ga je grški vladi naložila trojka. Je bila njegova poteza vredna cene, ki jo je plačala?
To je bila poteza, ki ga že zdaj veliko stane, a končni račun šele pride. Za zdaj s tem ukrepom ni pridobil prav nihče.

Je strah, da bi se podobna poteza, kot je bila razpustitev ERT-ja brez parlamentarne odločitve in pod pritiskom trojke, ponovila v drugih organizacijah javnega sektorja v Grčiji, realen? Je še kak sektor v nevarnosti?
Naslednja na vrsti, da propade na enak način kot ERT, je obrambna industrija. Zatem pa so na vrsti podjetja, ki zagotavljajo elektriko in vodo.

Kakšne so razmere v Grčiji danes? V medijih lahko beremo, da ima trojka vedno nove zahteve za vlado, ljudje protestirajo in se ne vdajo tem zahtevam. Kakšen je grški vsakdan?
Razmere so zelo temačne, vse več ljudi se vsak dan znajde v velikih škripcih. Ljudje so šokirani, jezni, zafrustrirani, brez upanja. Kljub temu pa še vedno obstaja pomemben del družbe, ki skuša organizirati solidarnostne akcije v prav vsakem delu javnega življenja, ki ga uničujejo varčevalni ukrepi. Imamo ljudske kuhinje, solidarnostne klinike, brezplačne inštrukcije ... v prav vsakem grškem mestu. Ljudje se trudijo, da bi preživeli, upirajo se sistemu in skušajo ob tem, da so se vsi obrnili proti njim, narediti nekaj dobrega.

Ali varčevalni ukrepi sploh prinašajo kaj dobrega? Brezposelnost še vedno raste, gospodarstvo se bori, pod prag revščine je vsak dan pahnjenih več ljudi, socialni sistem razpada ... kje je meja?
Splošno prepričanje je, da te politike ustvarjajo neskončno dno, kamor bomo zapadli, če se ne bomo uprli. In boj ERT-ja je bil moteč prav zato. Ker je pokazal, da obstaja možnost, da se upremo. Samoorganizacija, samoupravljanje, solidarnost, enotnost. Zato so morali zadevo končati na način, ki naj bi pokazal, kdo ima v državi moč. Poslali so posebne oborožene policijske enote, da nas ustavijo in utišajo. In to je odličen kazalnik demokracije, ki jo imamo trenutno v Grčiji.