Grabar Kitarovićeva se je rodila aprila 1968 na Reki. V Zagrebu je diplomirala iz angleščine in španščine, nato pa prav tako v Zagrebu končala magisterij iz mednarodnih odnosov. Kot Fulbrightova štipendistka je mednarodne odnose študirala še v Washingtonu. Leta 1996 se je poročila in ima dva otroka, sina in hčerko, ki se oba trenutno izobražujeta v Bruslju.

Leta 2003 prišla v vlado Iva Sanaderja
Njena politična kariera se je začela, ko je prišla v HDZ kot strokovna pomočnica. Kot se spominjajo njeni nekdanji sodelavci, je bila zelo marljiva in sposobna ter se je v stranki vzpenjala. Leta 2003 je v vladi tedanjega premierja Iva Sanaderja najprej prevzela vodenje ministrstva za evropske integracije, nato pa je bila do leta 2008 ministrica za zunanje zadeve in evropske integracije. Med letoma 2008 in 2011 je vodila hrvaško veleposlaništvo v Washingtonu, nato pa se je kot pomočnica za javno diplomacijo generalnega sekretarja zveze Nato preselila v Bruselj.

Grabar Kitarovićeva rada poudarja, da je bila prva ženska na položaju pomočnika generalnega sekretarja Nata. Njena pogodba z Natom je veljavna do julija letos, a je Grabar Kitarovićeva pod pritiskom javnosti med volilno kampanjo priznala, da je službo v Bruslju le zamrznila, da bi tekmovala za predsednico države.

Svojo podobo je med kampanjo gradila premišljeno
"V čast mi bo, če bom predsednica, saj je to vrhunec vsake politične kariere," je Grabar Kitarovićeva povedala pred slabim letom dni, ko so se pojavila prva ugibanja, da v HDZ-ju razmišljajo, da bi kot protikandidatko najbolj priljubljenemu hrvaškemu politiku v zadnjih petih letih, predhodniku na položaju predsednika, Ivu Josipoviću postavili prav njo.

Grabar Kitarovićeva, ki je v nedeljo postala prva konservativna predsednica na predsedniškem položaju po 15 letih levosredinskih predsednikov, je svojo podobo med kampanjo gradila premišljeno. Predstavljala se je kot sodobna, desnosredinsko usmerjena kandidatka, ki se razlikuje od radikalnih stališč vrha stranke HDZ. V stranki z njo, preden je vodenje prevzel zdajšnji predsednik Tomislav Karamarko, niso bili najbolj zadovoljni, kar se je pokazalo, ko njenega imena ni bilo v vrhu volilnih seznamov stranke na parlamentarnih volitvah konec leta 2007.

Domnevno naj bi jih motilo njeno vodenje ministrstva in pa dejstvo, da se ni strinjala z nekaterimi od vodilnih hrvaških veleposlanikov. S Sanaderjem naj bi bila v sporu tudi glede njenega vodstva v reškem HDZ-ju, njeni lokalni bazi, nekdanjega premierja pa naj bi motili tudi njena vse večja priljubljenost in medijska pozornost. Grabar Kitarovićeva je v predvolilni kampanji priznala, da je bila razočarana in prizadeta, ko zanjo ni bilo več položaja v Banskih dvorih, a o odnosih s Sanaderjem ni želela podrobneje govoriti. Zavrnila je tudi ugibanja, da naj bi bila prav ona vir, ki je novinarje opozoril na Sanaderjev razkošen življenjski slog in kolekcijo dragih ročnih ur, ki so odprle zgodbo o korupciji.

Med kampanjo se je zavzemala za boljšo Hrvaško
Kot opozarjajo številni komentatorji na Hrvaškem, je njen predvolilni program Za boljšo Hrvaško deloval bolj kot program kandidata za predsednika vlade, saj je obljubljala ukrepe za rešitev države iz krize, v katero naj bi jo po njenih besedah pripeljala "premier Zoran Milanović in najbolj nesposobna vlada v zgodovini Hrvaške".

Med kampanjo je bilo mogoče slišati veliko gesel o boljši Hrvaški, o vrnitvi dostojanstva ljudem, o nujni enotnosti naroda in skupnih prizadevanj, da bi izvlekli državo iz gospodarske krize, ni pa predstavila konkretnih rešitev za gospodarske in socialne težave. Ker gre predvsem za protokolarno funkcijo, so pooblastila hrvaškega predsednika precej omejena, še posebej ko gre za neposredne poteze za krepitev gospodarstva. Veliko breme Kitarovićeve v predvolilni kampanji je bilo tudi sodelovanje v vladi Iva Sanaderja, ki je bil pozneje obsojen zaradi korupcije.

Grabar Kitarovićeva je napovedala, da bo urad predsednika preselila iz velikanskega kompleksa na Pantovčaku v skromnejšo državno rezidenco v Visoki ulici. Ta stoji v središču Zagreba, v neposredni bližini vlade, sabora in ustavnega sodišča.

Sama ni bila privrženka arbitraže za rešitev mejnega vprašanja
Ko je bila še ministrica za zunanje zadeve, je Grabar Katarovićeva ves čas ponavljala, da se je Hrvaška pripravljena pogovarjati v duhu evropskega sodelovanja in dobrih sosedskih odnosov, a bistvene izboljšave odnosov med Ljubljano in Zagrebom takrat ni bilo, še več, šlo je celo za obdobje velikih napetosti zaradi incidentov ob meji na reki Muri ter zapletov po razglasitvi hrvaške ekološko-ribolovnega območja v Jadranu. Kljub temu je bila splošna ocena hrvaških analitikov in komentatorjev, da Grabar Kitarovićeva kot vodja diplomacije ni storila resnejših napak in da je bila v senci premierja Sanaderja, ki naj bi osebno vodil hrvaško zunanjo politiko.

Odnosi s Slovenijo bodo zagotovo zaznamovali tudi njen predsedniški mandat, saj še letos pričakujemo odločitev arbitražnega sodišča o meji med Slovenijo in Hrvaško v Piranskem zalivu. Med enim od televizijskih predvolilnih soočenj je predsednica povedala, da se je sama nagibala k rešitvi spora med Zagrebom in Ljubljano pred Meddržavnim sodiščem v Haagu, ne k arbitraži.