Nooke je bil eden glavnih akterjev opozicijskih sil v Nemški demokratični republiki in eden izmed ustanoviteljev opozicijske skupine Demokratischer Aufbruch – sozial + ökologisch (Demokratični prelom – družbeni + ekološki), ki si je od ustanovitve oktobra 1989 prizadevala za reformo režima v smeri demokratičnega socializma.

Prebrala sem, da se v Zvezni republiki Nemčiji menda prav noben uradni akter ni ukvarjal z izdelavo načrtov za morebitno izvedbo ponovne združitve Nemčije. To se zdi skoraj neverjetno. Ali potem tudi ni bilo nobenega sodelovanja, nobene koordinacije med opozicijskimi skupinami v NDR-u in organizacijami ali ustanovami na Zahodu?

Vsako takšno sodelovanje bi bilo prenevarno. Obstajale so vezi med verskimi skupnostmi v obeh državah. Predvsem pa je bilo pomembno to, da smo mogli tudi v NDR-u gledati zahodno televizijo in smo tako vedeli za tamkajšnje politične dogodke. Pravzaprav smo vsi na vzhodu gledali le zahodna poročila, saj v naših ni bilo kaj izvedeti. Vsi, Nemci na Zahodu in na Vzhodu smo tako vedeli, kaj se dogaja v drugi državi, neposrednih stikov pa nismo imeli.

Razumljivo je, da se vse želje iz leta 1990 niso mogle uresničiti. Tega verjetno tudi Nemci niso pričakovali. Kljub temu se zdi presenetljivo, kako velik odstotek nemških državljanov še danes izraža nekakšno nostalgijo po NDR-u. In med temi ni malo mladih, ki starega režima niti niso izkusili. So razlogi za to zretje v preteklost gospodarskega značaja, ali pa je vzroke potrebno iskati drugje?

Ta nostalgija zagotovo ne izvira iz gospodarske situacije, temveč predvsem iz značaja diktature v NDR-u, ki je bila bistveno drugačna diktatura kot diktatura nacionalsocializma. To je bil režim, ki so se mu ljudje lažje prilagodili. Sprejeli so tudi zapovedane meje in po večini so živeli precej normalno. Drugače kot pod nacizmom so ljudje tudi vedeli, da se nimajo česa bati, če ne bodo ničesar naredili; predvsem so vedno vedeli, kaj lahko pričakujejo. Vse je bilo nekako urejeno. Vsi so vedeli, da bodo šli na dopust, da bodo za zajtrk imeli žemljice in podobno. To je glavni razlog za to, da po odpravi NDR-a ni bilo tako močnega obsojanja režima, kot je bilo obsojanje nacizma po drugi svetovni vojni. Nepomembno tudi ni, da so bili zločini proti človekovim pravicam in preganjanje resničnih in izmišljenih sovražnikov bolj prikrito kot v nacizmu. Dokumente in slike o dogajanju v koncentracijskih taboriščih je videl cel svet, politični zločini NDR-a pa so ostali nekako skriti. Ni nobenih tako močnih podob, ki bi nas še danes opozarjale na teror.

Zato tudi ostaja prepričanje, da ta diktatura ni bila tako huda kot nacistična. Vendar je potrebno pogledati širše. Če se ozremo na vse žrtve stalinizma, vse žrtve socialističnih ljudskih demokracij, potem je število žrtev seveda ogromno. O „strogosti“ režima pa ogromno pove tudi to, da je v prvih desetih letih njenega obstoja NDR zapustilo kar okoli dva milijona ljudi.

V funkciji poročevalca stranke CDU za področje kulture spomina v Nemčiji (Berichterstatter der Unionsfraktion für Erinnerungskultur in Deutschland) ste predlagali ustanovitev skupnih spomenikov žrtvam obeh diktatur, ki sta v 20. stoletju vladali na nemškem ozemlju. Ideja je bila označena za zelo kontroverzno. V tem kontekstu bi vprašala, zakaj se vendar Nemci še vedno znova in znova opravičujejo za zločine nacističnega režima, obenem pa nihče ne pričakuje ali celo zahteva, da se bodo za svoje zločine opravičili tisti, ki so prispevali k ohranjanju tiranije v NDR-u. Pa čeprav ti še živijo, velika večina nacistov pa je že mrtvih.

Vaše mnenje lahko le podprem. Nekaj ima to opraviti tudi s tem, da nekakšna kontinuiteta komunistične partije iz NDR-a še vedno obstaja. Stranka nikoli ni bila razpuščena in prepovedana, tako kot se je to zgodilo z nacistično in kar je nacistično stranko tudi nekako demoniziralo, pač pa se je partija le večkrat preimenovala. Tudi moja stranka CDU, pa tudi SPD sta že večkrat pozvali, da naj se Nemčija vendar že neha toliko opravičevati za zločine nacistov. Obenem pa stranke, med katerih volivci je veliko nekdanjih privržencev partije NDR-a, nočejo svojih klientov odvrniti s terjanjem obsojanja zločinov vzhodnonemške diktature. Vedno znova se tako pojavljajo in so tudi vplivna mnenja, da člani politbiroja niso bili osebno odgovorni za zločine. Vendar je to neumnost; seveda je bilo politično vodstvo v NDR-u odgovorno za vse, kar se je dogajalo v državi, tako kot je bila za dogajanje v tridesetih in štiridesetih odgovorna nacistična elita. Nujno je še opozoriti, da je nacizem na oblast prišel na demokratičen način – stranko so vendar izvolili ljudje -, medtem ko je bila ljudska demokracija v NDR-u ljudstvu vsiljena. Opravičilo žrtvam režima NDR bi zato seveda bilo nujno.

Ne smemo pa pozabiti tudi na to, da ostaja ideologija komunizma oziroma socializma za številne še vedno privlačna in pozitivna, medtem ko je tistih, ki se strinjajo z idejami fašizma ali nacionalsocializma zelo malo. Sam sicer dvomim, da je mogoče v ideji diktature proletariata najti kaj dosti pozitivnega, saj se je izkazalo tudi, da Marxova teorija v praksi ne deluje in da je njeno uresničevanje povzročilo milijone mrtvih, predvsem v času leninizma in stalinizma. Meni se tako zdi samo po sebi umevno, da je potrebno kritizirati oba režima in da je mogoče urediti tudi spominska mesta, posvečena žrtvam obeh diktatur. Ko sem predstavil ta predlog, so me kritizirali, danes pa med politiki ta ideja že velja za manj sporno.

Na slovesnosti Fundacije Konrada Adenauerja (Konrad-Adenauer-Stiftung) ob dnevu združitve Nemčije je Thomas de Maziere, minister za posebne zadeve in vodja pisarne zvezne kanclerke, dejal, da nikakor ni več pomembno, da ljudje na Vzhodu še vedno živijo slabše kot tisti na Zahodu. To se zdi kot še ena politična krilatica oziroma kot „obvezna“ politično korektna govorica, saj je vendar jasno, da ljudem na vzhodu Nemčije nikakor ni vseeno, da njihovi sodržavljani v zahodnih nemških deželah živijo bolje.

Kar je Thomas de Maziere s temi besedami želel povedati, je to, da razlike ne obstajajo le med vzhodno in zahodno Nemčijo, pač pa tudi znotraj vsakega od teh dveh predelov nemške države. De Maziere je hotel opozoriti na to, da se prebivalci novih dežel ne smejo ves čas primerjati na primer z bogatim Hamburgom. Seveda drži, da gospodarsko napredovanje vzhodnih dežel ne poteka tako hitro, kot smo si to zamislili, pa vendar kadar se vračam v svojo deželo, vidim napredek. Tisti, ki obsojajo počasen napredek, tudi pozabljajo, da je gostota prebivalstva na Vzhodu precej manjša kot na primer v Porenju, to pa povzroča tudi počasnejšo izgradnjo infrastrukture, katere ureditev je pomemben katalizator gospodarskega napredka. Pozablja pa se tudi na zgodovinsko dejstvo, da so bili predeli vzhodno od Elbe vedno nekoliko manj razviti. Tudi če se ozremo 2.000 let v zgodovino, je to veljalo.

Polona Balantič