Ustvarjalci časopisov so upali, da se na splet selijo le za kratek čas. A časi, ko so prebivalci ob jutranji kavi lahko v roke vzeli časopis s svežimi novicami, so očitno mimo.

Azem Qerkini, strasten zbiralec kosovskega dnevnega časopisja, je svojo zbirko ustvarjal skoraj tri desetletja, v njej je bilo 30.000 izvodov. "Za mano v arhivu jih je le 20.000, saj jih je bila tretjina poškodovanih med vojno na Kosovu," je povedal. Zbirka, ki je zdaj pomemben del kulturne dediščine, očitno ne bo več rastla. Tako kot mnogi ne more verjeti, da dnevnih novic ni več na papirju.

"Na žalost je Kosovo edini kraj v Evropi in morda širše, ki nima tiskanega dnevnika. Vse je usmerjeno na splet, ampak starejše generacije so prikrajšane za prvi vir informacij iz tiskanega časopisa," je povedal Imer Mushkolaj, predsednik kosovskega sveta za tisk.

Prodajalec časopisov Ibrahim Gashi je ob tem dejal, da nekdanji redni kupci vsaj enkrat tedensko pridejo in vprašajo, ali je morda izšel časopis.

Odgovorni urednik nekdaj z 10.000 izvodi dnevno največjega časopisa v državi, je že, ko sva se srečala sredi februarja, ko so bile na Kosovu volitve in se je uredništvo ravno preselilo v nove prostore, dejal, da ne ve, ali bodo tiskarno še kdaj odprli.

Urednik Koha Ditore: "Kar bi se zgodilo v petih letih, se je v petih mesecih."

"Kar bi se verjetno zgodilo v petih letih, se je zdaj zgodilo v petih mesecih. Ampak menim, da smo se, še preden je prišel virus, vsi zavedali, da je to pot, ki jo moramo ubrati," pa je dejal odgovorni urednik časopisa Koha Ditore Agron Bajrami.

Bili so pripravljeni, saj je bila tiskana izdaja vse manj donosna – osredotočali so se na spletne in videovsebine, imajo svoj televizijski kanal. A ga zaton tiskanih medijev žalosti.

Predsednik sveta za tisk končuje, da je "Kosovo končalo staro tradicijo in nima več zapisane zgodovine, kot jo imajo v regiji in širše".