Južni Balkan so Slovani naselili v 7. stoletju. Prva državna tvorba na območju današnje Črne gore se je imenovala Duklja oz. Sklavinija, njeno osrčje pa je predstavljalo območje okoli Skadarskega jezera.

Razvoj Duklje je tesno povezan z njenim bojem za neodvisnost z Bizantinci, vse do konca 10. stoletja in kneza Vladimirja pa ni veliko podatkov o Duklji in njenih vladarjih. Legenda o mučeniški smrti Vladimirja je še vedno sestavni del črnogorske kulture, od tistega časa pa je ime Duklja nadomestilo ime Zeta.

Leta 1042 so Črnogorci pod vodstvom kneza Vojislava premagali Bizantince, kar je pripomoglo k nadaljnjemu razvoju Zete, in Bizantinci so pozneje priznali njeno suverenost in neodvisnost. Leta 1077 je knez Mihail od takratnega katoliškega papeža dobil naziv kralja in Zeta je postala kraljevina.

Boji s Turki
V naslednjih stoletjih se je tesno povezala s srbsko dinastijo, v drugi polovici 14. stoletja pa se je oddaljila od srbske oblasti in postala samostojna fevdalna država pod vodstvom dinastije Balšić in pozneje dinastije Crnojević, pod katero se je zelo razcvetela. Takrat se za tamkajšnje prebivalce tudi pojavi ime Črnogorci. Zaradi vse močnejših napadov Turkov se je obseg takratne Črne gore zelo zmanjšal, Ivan Crnojević pa je preselil prestolnico v Cetinje.

Leta 1496 so območje zasedli Turki in Črno goro vključili v Skadarski sandžak. Njen status je bil poseben, saj je bila organizirana kot teritorialna in upravna enota z veliko stopnjo avtonomije. Na začetku 18. stoletja je Črna gora spletla močne vezi z Rusijo, ki so ju z občasnimi prekinitvami vezale vse do danes.

Vzpostavitev moderne države
Odločilno vlogo v razvoju Črne gore je odigral vladika Petar I. Petrović (1784-1830), ki je po mnenju mnogih najpomembnejša politična osebnost v zgodovini države. Pod njegovim vladanjem je Črna Gora okrepila neodvisnost, konec stoletja pa se je tudi dokončno rešila Turkov. Petroviću je uspelo združiti prebivalce, ki so pripadali različnim plemenom, postavil pa je tudi temelje moderne države in državne uprave.

Njegov naslednik vladika Petar II. Petrović Njegoš (1830-1851) je bil zadnji črnogorski politični voditelj, ki je bil hkrati tudi verski poglavar, velja pa tudi za največjega črnogorskega pesnika. Nadaljeval je delo svojega predhodnika, s številnimi potovanji po Evropi pa je tudi utrdil sloves Črne gore kot samostojne države po vsej celini.

Uspešno upiranje Turkom
V 19. stoletju se je Črna gora ozemeljsko razširila in gospodarsko okrepila, bila je najuspešnejša balkanska država v boju z Turki, saj se je uprla njihovemu zavzetju, na berlinskem kongresu 1878 pa so evropske velesile tudi de facto potrdile njeno samostojnost. Leta 1910 je ob splošnem odobravanju Evrope postala kraljevina, a je bila po prvi svetovni vojni priključena k Srbiji in prvič po dolgih stoletjih je njeno ime izginilo s političnega zemljevida Evrope.

Skupna država s Srbi
Kljub različnim preoblikovanjem in reorganizaciji Kraljevine Jugoslavije Črna gora ni bila zadovoljna s svojim položajem. Po koncu druge svetovne vojne je postala ena izmed šestih enakopravnih republik v novi konfederaciji. Po razpadu Jugoslavije je Črna gora od leta 1992 naprej skupaj s Srbijo sestavljala Zvezno republiko Jugoslavijo, leta 2003 pa se je skupna država Srbov in Črnogorcev preimenovala v Srbijo in Črno goro. Državi sta se s spremembo ustave združili v ohlapno skupnost z večjo avtonomnostjo za obe republiki.

Če se bodo državljani Črne gore odločili za njeno samostojnost, bo po skoraj 100 letih spet neodvisna država.