Tistega dne so študenti in književniki, zbralo se jih je približno 20.000, blizu kipa Bem glasno prebrali zdaj že znamenitih 16 točk, v katerih so med drugim zahtevali takojšen umik ruskih vojakov v skladu z mirovnim sporazumom, nove volitve, na katerih bi volivci svoj glas oddali tajno, pravico delavcev do protesta, odstranitev Stalinovega kipa in pravico do svobode izražanja mnenja. Njihov mirni protest se je nadaljeval pred parlamentom, kjer pa je državna varnostna policija kmalu začela nanje streljati. Sovjetski vojaki so 4. novembra kruto zatrli upor.

Kaj je privedlo do vstaje?
Po koncu druge svetovne vojne leta 1945 so bili Madžari tako kot drugi narodi, ki so trpeli morijo, prepričani, da se jim obetajo boljši časi, zato so volitve vzeli kot jasen mejnik novih časov. Vladno koalicijo so sestavile štiri vodilne stranke, kaj kmalu pa so komunisti prevzeli vodilno vlogo. S t. i. taktiko salame so odstranili vse politične nasprotnike in zmanjšali vpliv vlade pod vodstvom Zoltana Tildyja.

Komunisti prevzamejo oblast
Sovjetski maršal Kliment Vorošilov je prisilil vlado, da je za notranjega ministra imenovala člana komunistične stranke Laszla Rajka, ki je ustanovil madžarsko državno varnostno policijo (AVH). Ta je surovo zatrla politične nasprotnike. Komunistična stranka se je združila s socialnodemokratsko stranko v madžarsko delavsko stranko, ki je na naslednjih volitvah leta 1949 zmagala kot edina lista. Istega leta je bila razglašena Ljudska republika Madžarska, komunistična država pod vodstvom avtoritarnega Matyasa Rakosija. Čistke AVH-ja so se nadaljevale, aretacije in sojenja so postali del vsakdana, v madžarskih šolah je učenje ruščine in komunističnega sistema postalo obvezno. Katoliške šole so podržavili, verske voditelje pa zamenjali z ljudmi, vdanimi vladi.

Rakosijev odhod je spodbudil študente, pisatelje in novinarje, da so postali kritičnejši do dogajanja v državi. Na raznih okroglih mizah in drugih srečanjih, znanih pod imenom Petofijevi krogi (Petofi Sandor je najbolj slaven madžarski pesnik) so govorili o težavah Madžarske. Oktobra leta 1956 so Lazsla Rajka, ustanovitelja madžarske državne varnostne policije, ki ga je usmrtila Rakosijeva vlada, prekopali s častmi, kar je okrepilo opozicijske sile, Nagyja pa so rehabilitirali kot člana madžarske komunistične stranke. V madžarski države se je nemir stopnjeval iz dneva v dan, 23. oktobra pa je prišlo do preobrata.

Miren protest, začetek vstaje
23. oktobra so se torej pri kipu Bem zbrali študenti in književniki, ki jih je bilo na začetku le 20.000. Množica je prečkala reko Donavo in nadaljevala protest pred madžarskim parlamentom. Do šestih popoldne je štela že več kot 200.000 ljudi, ki so zagreto, a mirno protestirali. Glavni tajnik komunistične stranke Erno Gero je v radijskem nagovoru obsodil zahteve študentov in pisateljev, kar je te razjezilo, zato so ogromni kip Stalina prenesli na Trg herojev. Medtem je bilo poslopje Radia Budimpešta, pred katerim se je tudi zbirala čedalje večja množica protestnikov, močno zastraženo s pripadniki AVH-ja. Kaplja čez rob v napetem položaju je bil vest, da naj bi skupino študentov, ki je želela po radiu predstaviti svoje poglede, ustrelili. Iz zgornjih nadstropij so bili vrženi solzivci, policisti so začeli streljati na množico. Ta se je na napad policije, v katerem je bilo ubitih več ljudi, odzvala nasilno: protestniki so zažigali policijske avtomobile, kradli orožje in se znašali nad številnimi komunističnimi spomeniki.

Erno po pomoč k Sovjetom
Erno se je obrnil na sovjetske čete: ob 2.00 ponoči so na ulice Budimpešte na ukaz sovjetskega obrambnega ministra zapeljali sovjetski tanki. Sovjetski vojaki so zavzeli vsa ključna nadzorna mesta v prestolnici, protestniki pa so se hitro organizirali in se oborožili. 24. oktobra je Imre Nagy zamenjal dotedanjega premierja Andrasa Hegedusa in takoj pozval k prekinitvi spopadov in končanju nasilja. Naslednji dan se je nasilje še stopnjevalo: pred poslopjem se je zbrala množica protestnikov, ko so pripadniki AVH-ja začeli streljati nanje. Ker so sovjetski vojaki pomotoma mislili, da streljajo nanje, so začeli streljati na pripadnike državne varnostne policije, temu pa so sledili še streli protestnikov.

Gero in Hegedus sta prebegla v Sovjetsko zvezo, nadomestila pa sta ju Nagy in Janos Kadar, ki je postal glavni sekretar komunistične stranke. Boji med pripadniki državne varnostne policije in sovjetskimi vojaki na eni strani ter revolucionarji na drugi strani so se le še stopnjevali. Glavni boji so potekali v Budimpešti, medtem ko je bilo drugod po državi precej mirno.

28. oktobra sta strani sklenili premirje in do 30. oktobra se je večina sovjetskih enot umaknila iz prestolnice na podeželje.

Kljub temu, da je bil Nagy član komunistične stranke, je bil edini voditelj, ki je med ljudmi in Sovjeti užival spoštovanje in pozival k umiritvi dogajanja. 27. oktobra je oblikoval vlado, v kateri so sodelovali tudi nekomunistični ministri, nova državna vlada pa je takoj ukinila AVH in enostrankarski sistem. V naslednjih desetih dneh je vlada izpustila številne politične zapornike, po državi pa so se brez vladnega vpletanja oblikovali številni revolucionarni sveti, ki so prevzemali dolžnosti krajevne vlade. V tovarnah in rudnikih so bili ustanovljeni tudi delavski sveti, ki so ukinili številne nepriljubljene ukrepe, na primer produkcijske norme.

Kljub temu, da je 28. oktobra politbiro pristal na premirje, pa je dogovor nekaj dni kasneje prelomil in se odločil, da revolucijo kruto zatre.

Sovjetske sile vstopijo v Madžarsko
1. novembra je bil Nagy obveščen o vstopu sovjetskih sil na vzhodu in njihovem premiku proti Budimpešti. Sovjetski ambasador Juri Andropov mu je zagotovil, da vojaki ne bodo zavzeli države, kljub temu da je že vedel nasprotno. Nagy je razglasil izstop Madžarske iz Varšavskega pakta, in se obrnil na generalnega sekretarja ZN-a s prošnjo, da morajo velesile braniti madžarsko nevtralnost. Odgovor Sovjetske zveze na izstop je bil krut. Do 22.30 3. novembra je 17 divizij sovjetske vojske, mnogi vojaki, vpoklicani iz oddaljenih Sovjetskih držav so verjeli, da se bodo borili v Berlinu zoper nemške fašiste, obkolilo Budimpešto, v noči na 4. november pa je številčna sovjetska vojska Budimpešto prerešetala z zračnimi napadi in artiljerijo, pri tem pa pobila več tisoč civilistov. Operacija Vrtinec je bila v polnem razmahu.

Nagy je ob 5.20 po radiu nagovoril državljane, in jim sporočil, da so sovjetske sile napadle Budimpešto in zagotovil, da vlada ostaja na svojem mestu. Slabo koordinirana madžarska vojska se ni mogla upreti sovjetski mašineriji. V 14 dneh spopadov je bilo ubitih več kot 2.500 Madžarov in 722 sovjetskih vojakov.

Čistke po koncu vstaje
Na čelo države se je povzpel Janos Kadar, ki je Madžarski vladal vse do leta 1988. Organiziran odpor je do 10. novembra izgubil svojo moč in začel se je čas množičnih aretacij. Nagy se je skupaj s somišljeniki v času sovjetskega zavzetja zatekel na jugoslovansko ambasado, kljub zagotovilom o varnem prehodu pa so jih ob odhodu z ambasade aretirali in poslali v Romunijo. Po tajnem sojenju so ga junija 1958 usmrtili.

Približno 200.000 Madžarov je zaradi nestrinjanja s sistemom pobegnilo na tuje, več kot 26.000 je sodila Kadarjeva vlada, od tega jih je 13.000 končalo v zaporu, nekaj sto je bilo usmrčenih. Do februarja 1957 je bila vsakršno javno nasprotovanje oblastem zatrto, Madžarska je bila ujeta v lovke Moskve. Madžarska komunistična stranka je bila reformirana, a pod strogim sovjetskim nadzorom.

Več kot 30 let se na Madžarskem ni govorilo o letu 1956, dogodki iz oktobra in novembra so za Madžare postali tabu teme, z zlomom komunističnega sistema konec 80. letih prejšnjega stoletja pa je madžarska revolucija postala predmet številnih političnih, zgodovinskih in socioloških ocenjevanj.

K. T.