Vojna v Ukrajini se je v zadnjih mesecih umaknila z naslovnic svetovnih medijev, kjer jo je nadomestila druga vojna, žalostni prizori z Bližnjega vzhoda. Februarja bo dve leti, odkar so ruske sile napadle Ukrajino, o premirju pa ni govora, še o tem, da bi se vrnili za pogajalsko mizo, se strani ne pogovarjata. Ruske sile nadzorujejo okoli 17,5 odstotka ozemlja, ki je bilo leta 1991 priznano kot del Ukrajine. Rusija je leta 2014 priključila Krim, lani pa še štiri pokrajine na vzhodu Ukrajine. Ukrajina vztraja, da se ne bo predala, dokler ne bo pregnan zadnji ruski vojak.

"To je vojna izčrpavanja in najbrž bo to ostal zamrznjen konflikt vsaj še nekaj časa. Če gledava stanje na bojišču, je to en vidik, druga stvar pa je, da na vidiku ni premirja in ne pogajanj," pravi odličen poznavalec in nekdanji dopisnik iz Rusije Miha Lampreht, ki se je letos podpisal tudi pod knjigo Kratka zgodovina vojne v Ukrajini – leto zamujenih priložnosti.

Vojaki so v drugi zimi, žrtve so na obeh straneh velike, natančnih številk sicer strani ne izdajata, prihodnost pa ostaja negotova. Ukrajinske sile so se znašle v zelo zahtevnem položaju. Vojaška pomoč iz tujine se zmanjšuje, nadaljnja pomoč ključne zaveznice, ZDA, je pod vprašajem, zaradi pomanjkanja topniških granat so bile prisiljene delno okrniti operacije proti ruskim silam, na drugi strani bo Kijev pozval Ukrajince v tujini, naj se pridružijo vojski.

Rusija medtem povečuje število vojakov, krepi vojaški arzenal, tudi jedrsko orožje, ruski predsednik Vladimir Putin pa je nedavno napovedal tudi vnovično kandidaturo na predsedniških volitvah marca prihodnje leto. Ob tem Moskva v povezavi z Ukrajino pogleduje tudi proti novembrskim volitvam v ZDA.

"Ko so številni izrekli ostro prepričanje, da mora biti Rusija v tej vojni poražena, sem izrazil dvom, kajti vendarle gre za največjo jedrsko državo na svetu, ki funkcionira. Mislim, da lahko porazi samo sama sebe, z notranjim nezadovoljstvom, na koncu koncev pa tudi z negativno demografijo," še pravi Lampreht.

Več o dogajanju v Ukrajini in Rusiji v nadaljevanju. Vabljeni k branju.

V kakšni fazi je vojna v Ukrajini? Zahod se je glede pošiljanja vojaške in finančne pomoči začel umikati. Ukrajinski predsednik Volodimir Zelenski je bil nedavno v ZDA, kjer si je prizadeval za novo ameriško pomoč, Biden podpira nadaljnjo pomoč, a jo republikanci blokirajo. Ukrajinske sile v prvih bojnih vrstah se zaradi usihanja zahodne vojaške pomoči že spopadajo s pomanjkanjem topniških granat in so bile prisiljene okrniti nekatere operacije proti ruskim silam.

Če sem odkrit, nisem nič kaj presenečen nad razvojem dogodkov, bi se pa globoko strinjal s tem, kar je George Friedman, geopolitični analitik, v članku za Geopolitical Futures napisal že na začetku oktobra. Naslov članka je bil Vojna je končana, v njem pa je napisal, da so vojni cilji Rusije, Ukrajine in ZDA doseženi, vendar pa nihče izmed vodilnih politikov vojne ne zna zaključiti, zato se bojevanje nadaljuje brez jasnega cilja. S to oceno bi se lahko kar strinjal.

K temu lahko dodamo še nekaj izjav. Biden je še jeseni govoril, da je Ukrajina ponovno zavzela več kot polovico ozemlja, ki so ga ruske sile zasedle od tega nesrečnega februarja 2022. Takrat je dejal, da bodo Ukrajince še naprej podpirali, da bodo Ukrajinci v čim močnejšem položaju, da bi Ruse pritisnili za pogajalsko mizo, ko bo čas za to. Vmes pa se je začela velika vojna v Gazi in spremenil se je fokus svetovne javnosti. Ameriški predsednik mora zdaj prepričati kongres, da dodatno odpre pipico za 61 milijard dolarjev pomoči, ampak kot rečeno, je vojna v Gazi stvari postavila na glavo. Američani so do zdaj dali 111 milijard dolarjev, od tega je bilo 67 milijard dolarjev vojaške pomoči. Evropska unija pa je za vojno v Ukrajini namenila 25 milijard evrov vojaške pomoči, celoten skupni znesek pomoči pa je 85 milijard evrov. Ti resursi pač niso brez dna. Radikalni del ameriške desnice pravi, zakaj dajemo denar, če ni uspehov, ki smo jih financirali. Ukrajinsko gospodarstvo se je hkrati skrčilo za eno tretjino in zanimivo je, da je kar polovica ukrajinskega proračuna financirana z zahodno pomočjo.

Vojna se torej po očitno neuspešni ukrajinski protiofenzivi nadaljuje kot neka pozicijska vojna brez bistvenega napredka, in kot kaže, se bo to stanje v tem zimskem času nadaljevalo na tak način, kot smo to videli celo lansko zimo.

Ali to pomeni potem zamrznjeno vojno?

Tako kot že doslej je to vojna izčrpavanja in najbrž bo to ostal zamrznjen konflikt vsaj še nekaj časa. Če gledava stanje na bojišču, je to en vidik, druga stvar pa je, da na vidiku ni premirja in ne pogajanj. Prvi pogoj bi bilo najprej neko premirje, potem pogajanja in potem pač dosega nekega pravičnega miru. Kaj je pravični mir, je stvar debate, morajo biti pač neka stališča, ki so vsaj malo komplementarna. Stališča za začetek pogajanj pa so vzajemno izključujoča, ker Ukrajina vztraja pri tem načrtu, ki ga imenujejo v Kijevu načrt Zelenski. Ta med drugim zahteva popoln umik okupatorskih sil, okupatorske vojske in priznanje Ukrajine kot države v mejah iz leta 1991 in kot ena ključnih odločnih zahtev je tudi ruski umik s polotoka Krim. Rusija pa to v celoti zavrača in pravi, da ni osnovnih pogojev za pogajanja in da bi bila pogajanja mogoča samo, če bi Kijev priznal zasedena ozemlja kot ruska.

Stališči držav sta torej diametralno nasprotujoči si, izključujoči. Pod rusko okupacijo je dobra šestina, natančneje, do 18 odstotkov ukrajinskega ozemlja, vštevši Krim. Podatki o mrtvih, ranjenih, gre za številke več sto tisoč, so grozljivi, porušena je polovica kritične ukrajinske infrastrukture, za 30 odstotkov je manjši bruto družbeni proizvod. Če pa pogledamo še položaj razseljenih oseb in beguncev, še vedno velja, da se je recimo skoraj 8 milijonov ljudi izselilo v zahodne države. Rusi so umaknili, kot kažejo ocene, iz Ukrajine v Rusijo okrog 6 milijonov prebivalcev, še približno 8 milijonov Ukrajincev pa je notranje razseljenih.

Tudi če se vojna konča, tudi če se sprejme, recimo temu mirovni sporazum, v nadaljevanju ne izključujem ukrajinskega gverilskega bojevanja na celotnem ozemlju Ruske federacije. Četudi bi prišlo do nekega polrazpleta, je najverjetneje treba računati s tem, da bo nezadovoljna ukrajinska manjšina še naprej nadaljevala partizansko-diverzantske boje na ozemlju Ruske federacije.

Zanimiva se mi zdi še ena izjava, ki se je pojavila zadnje čase. Nekdanji svetovni šahovski prvak, opozicijski vodja in oster kritik Putina Gari Kasparov je nedavno izrekel zelo zanimivo izjavo, da namreč ZDA načrtno dopuščajo nadaljevanje ruske okupacije. Izrazil je dvom, da bodo – tukaj se je vrnil v usodni čas leta 2014 – tisti, ki niso kaznovali Putina zaradi okupacije Krima, dovolili tudi razkosanje Ukrajine, dejansko po zdajšnjih frontnih linijah. V bistvu bi bilo to res tragično in cinično. Je pa Kasparov dobro obveščen v vseh pogledih, mislim, da je v tem zrno resnice.

Kako je to mogoče, če je uradna dikcija Kijeva in Zahoda ves čas ista: nepriznavanje aneksije Krima.

Nedavno umrli velikan svetovne diplomacije Henry Kissinger, ki ga imajo nekateri za klavca, za morilca, ki bi moral sedeti pred Mednarodnim sodiščem za kršenje človekovih pravic, je dober mesec dni po začetku vojne rekel, da je čas, da to vojno prekinemo, da sedemo za mizo. Imel je za Kijev več grobih izhodišč, o tem pišem tudi v knjigi, podobno kot on zagovarjam tezo, da bi bil boljši drag relativen mir, kot pa ta krvoločna krvava vojna. Rusi uradno pač pravijo, da so Američani tisti, ki Ukrajincem niso pustili, da bi se pogajali. Ko so na plan prišli poboji v Buči, Irpinju, Motižinu, ko so se zgodili ti okrutni zločini proti človeštvu, je bilo jasno, da pogajanja v tem stanju niso bila več mogoča. Bila so pogajanja v Belorusiji, Turčiji … takrat bi še bila mogoča pogajanja, zdaj pa to očitno ni več mogoče.

Ukrajina je zdaj v zelo težkem položaju. Zmanjšanje oziroma vprašanje nadaljnje ameriške pomoči je zanjo velik udarec. Na drugi strani se je Nato v zadnjih tednih umaknil v ozadje, čeprav hkrati ostaja dikcija, da bi lahko Rusija napadla tudi katero izmed članic zveze Nata. Poljski premier Tusk je ob prisegi poudaril pomen varovanje vzhodne meje.

Če začnem z Bidnom, menim, da so izjave ameriškega predsednika bolj taktične narave s ciljem, kako hudiča prikazati, da je še bolj črn, kot dejansko je. Osebno menim – upam, da se ne bom kdaj grizel v jezik –, da spopad Rusije in Nata ni mogoč, ker bi to pomenilo svetovni spopad. Zdi se mi, da Biden veliko te svoje retorike uporablja za eksplicitno notranjepolitične potrebe, ko mora na neki način najti kompromis in prepričati kongres.

Pričakovano je, da je Tuskova retorika takšna, kot je, Poljska je specifična država in ne bo nikoli pozabila svoje tragične zgodovine, povezane z veliko sosedo. Da bi Nato aktiviral 5. člen (napad na eno članico pomeni kolektiven odgovor, kolektivno obrambo), mislim, da se to ne bo zgodilo, ker to ni v interesu nobene sile, ne nazadnje tudi Putina ne. Putin kaže mišice, govorijo o pripravljenosti te tako imenovane jedrske triade, ampak to je v bistvu velikokrat tudi za krepitev svoje podobe pred svojim občinstvom, pred recimo svojimi volivci.

Ukrajina si prizadeva za hiter vstop v EU. Zadnje poročilo je bilo zelo spodbudno, opravljajo številne reforme. Upoštevaje vojno in zdajšnjo gospodarsko situacijo jo čaka še trdo delo. Hkrati pa prihajajo zelo selektivne informacije, kaj se dogaja znotraj države, redke informacije o odstavitvah določenih kadrov, ki jim očitajo izdajo. Ukrajinski mediji so pod državnim nadzorom, kar je zaradi vojnega stanja pričakovano. Ob približevanju EU-ju, ki ima drugačne vrednote, so ti procesi, ki potekajo ob zavedanju, da je država v vojnem stanju, normalni in pričakovani?

Vedeti moramo, da je Ukrajina 22 mesecev v težki, krvavi vojni. Pred njo je še ena dolga in težka zima, ki, objektivno gledano, bolj koristi Rusiji. V Ukrajini velja vojno stanje, velja splošna mobilizacija in temu je podrejena celotna politika, tudi medijska informacijska scena, vse, kar se dogaja v Ukrajini, je podrejeno obrambi in vojnim ciljem.

Zavedati se moramo, da je ta vojna hibridna vojna, vse vire je treba preverjati vsak dan. Iz tega, kar je pljusknilo čez rob razmeroma vljudnega dialoga, lahko razberemo, da imamo najbrž opravka s tihim spopadom tako med štabom Zelenskega, ki je tudi vrhovni poveljnik ukrajinskih sil, in generalom Valerijem Zalužnim, ki je načelnik generalštaba, gre za izredno izkušenega, izredno sposobnega moža, s katerim po mojem mnenju civilna sfera ne želi prekrižati kopij.

Zalužni je nedavno v izjavah za zahodne medije dejal, da ni videti sprememb na fronti, ki je dolga več kot 1.000 km, in da lahko samo moderna tehnologija odloči izid te vojne.
Različna stališča med njima so tudi glede volitev, najprej je bila ideja, da bi jih vseeno izvedli prihodnje leto, potem je Zelenski to preklical, ker da ne morejo zagotoviti svobodnih volitev na območjih, kjer divja vojna. Takrat je izhajalo to tudi iz dejstva, da naj bi javnomnenjske raziskave prav Zalužnemu kazale razmeroma dobro. Dejstvo je, da ne vemo natančno, kaj se tam dogaja. Je pa to fenomen, da že 22 mesecev traja ta enotna politika, kar je težko doseči.

Hkrati se moramo zavedati zahtev družin, mater, soprog, ki imajo svoje očete, sinove, može na fronti. Kako pomenljiv je podatek, da nemška industrija izdelovanja protez ne more zagotoviti dobav vseh potrebnih protez za ranjene na fronti?! Velike žrtve so, pojavljajo se očitki o nepotrebnem pošiljanju vojakov na območja gotove smrti. Zavedati se je treba, da je Rusija naredila vsaj tri linije močne fortifikacije utrjenega ozemlja. Moderna tehnika oz. tehnologija se je v bistvu ustavila na teh utrjenih območjih.

Na začetku vojne se je zdelo, da bi se lahko zamajala Putinova oblast. 22 mesecev kasneje ni tako. Napovedal je nov mandat. Navalni je izginil. Kakšno je zdaj stanje v Rusiji?

Bojim se, da je Navalni resno bolan. Tragično cinično je, da dokler bo Putin na oblasti, Navalni ne bo ugledal svobode. 71-letni Putin bo prihodnje leto že petič šel na predsedniške volitve. Kot kažejo te fantomske uradne ankete – za tem je pač mašinerija, ki temelji na dosedanjih administrativnih izkušnjah –, naj bi ga podpiralo 80 odstotkov prebivalcev. Ko sem razmišljal, kako bova ta pogovor izpeljala, se mi je nekje v tem kontekstu porodila ena misel
na nedavno prikazan odličen film, ki ga je pokazala Televizija Slovenija, Andreja Končalovskega, to je bil film z naslovom Dragi tovariši, film je, na kratko, presunljiv film o tragičnih dogodkih iz Novočerska leta 1962 in tam je zanimivo, da glavna junakinja, ki je prestala drugo svetovno vojno, preživela in ve, kaj je bil stalinizem, v tem filmu prostodušno – film je črno-bel – prizna, da bi spet potrebovali Stalina.

Če to parafraziram na vprašanje o današnjem stanju, javnost ve, kaj in kdo je Putin, ampak mu slepo verjamejo, zaupajo mu, da je samo on v bistvu porok za rešitev, in to je tisto, kar sva na začetku govorila o tem zapletenem psihogramu ruske družbe. Vojna Putina ni odnesla, vojna je Putina na neki način celo okrepila, politično okrepila. Putin je že leta 2012 kot eno svojih poglavitnih nalog razglasil ponovno združitev postsovjetskega prostranstva in iz tega izhaja, da je ta del sveta brez Ukrajine za Kremelj nepopoln in Rusija brez Ukrajine ni več geopolitični dejavnik na evropskem delu stare celine. Putinu, ki je Rusijo s temi ustavnimi zvijačami pravzaprav popeljal v monarhijo, se ne mudi, v bistvu se pripravlja na volitve, Kremelj čaka na ruski establišment, čaka tudi na ameriške volitve.

Naredili so simulacijo nekega scenarija in računajo, da se bodo z novim starim predsednikom Trumpom lažje dogovorili, če se bo seveda to zgodilo, hkrati pa bodo, kar je pa še najbolj cinično, predsedniške volitve izvedli tudi na zasedenih ukrajinskih ozemljih, se pravi ne le na Krimu, ampak tudi v Lugansku, Donecku, Hersonu in Zaporožju.

Putin je napovedal nadaljnjo vojaško krepitev, nove jedrske podmornice in povečanje števila oboroženih sil. Rusko gospodarstvo je bilo nekaj časa v šoku, ker so mislili, da bodo z Ukrajino opravili v treh dneh. V teh 22 mesecih se je rusko gospodarstvo spremenilo v militarizirano ekonomijo, podobno tisti, ki so jo imeli med drugo svetovno vojno, ko je bilo tisto znano geslo "Vse za fronto, vse za vojno".

Po drugi strani so tukaj še vedno nafta, plin, radioaktivne rudnine in jedrske surovine, zlasti fosilna goriva in surovine, tudi radioaktivne snovi. Kot smo videli, gre ruska nafta v svet prek Savdske Arabije, Združenih arabskih emiratov, Indija in Kitajska sta ruski zvesti partnerici, tu je še vedno veliko potenciala. Nazadnje smo videli, ko je bil Putin na uradnem obisku v Združenih arabskih emiratih, kaj se je zgodilo. Putinovo letalo so spremljali štirje bombniki suhoj, potem pa so gostitelji izvedli prelet svojih letal z izpustom v barvah ruske zastave.

Naj spomnim na oporečnika, ki je bil 13 let v zaporu, oligarh Mihail Hodorkovski je rekel, da je ta vojna pravzaprav Putinov izum, ki ga je ruski družbi vsilil z ideološko propagandnimi metodami. Uradna ruska propaganda je dejansko prepričala rusko javnost, a vladar Kremlja pooseblja ruski zgodovinski odpor proti Zahodu in domnevnim ciljem, da želi Zahod uničiti rusko civilizacijo. Putina dojemajo kot branika svetih idealov ruske družbe, države, sistema, kulture in vere.

Kakor koli obrnemo, se svet obrača v neko novo fazo multilateralizma. Nedavna podnebna konferenca v Dubaju je pokazala, kako imajo interesi Savdske Arabije in drugih držav večjo težo kot v preteklosti.

V svoji zadnji knjigi sem zapisal, da so "zmagovalci" te vojne v Ukrajini industrija fosilnih goriva in vojaška industrija. Zdaj se mi zdi, da ta vojna vendarle ima tri glavne zmagovalce, to bo zvenelo paradoksalno: Rusija in pa potem Kitajska z državami tega globalnega juga, Indijo, Savdsko Arabijo, Brazilijo, in na tretji strani so ZDA. Prebral sem zanimivo analizo našega ekonomista Jožeta Damijana, da so z vojno kratkoročno pridobile ZDA, v geostrateškem pogledu, ker po eni strani želijo ošibiti Rusijo, po drugi strani pa so spravile na kolena Evropsko unijo.

Dolgoročno pa ne bodo pridobile z njo, ker se krepi blok Kitajske in Rusije. EU pa je ošibljen, ob tem da ima zdaj še zavezo, da Ukrajini zagotovi članstvo v EU-ju, po drugi strani pa tudi v Natu. Dejansko je EU tukaj velik poraženec te vojne, ne glede na proklamirane svetle cilje, ne glede na požrtvovalnost.

Mislim, da bomo te globalne posledice krute vojne še čutili na svoji koži. Lani smo se dejansko izognili tej energetski krizi. Na tem področju je prišlo do neke vrste redefinicije oskrbe z energenti, znova se odpirajo jedrske elektrarne v Nemčiji. Najbolj absurdno pa je, da so Rusi s svojimi, bom rekel sestrskimi firmami oz. s temi obvozi, nekoliko ceneje prodajali kot prej, so pa prodali bistveno več, tako da Rusija glede tega ni bila bistveno prizadeta.

EU je uvedel 12 svežnjev sankcij proti Rusiji. A rusko gospodarstvo ni na kolenih, preusmerilo se je drugam.

Srednjeročno in dolgoročno bodo Rusi seveda čutili posledice vojne in zahodnih sankcij, ampak kratkoročno pa ni bistveno prizadeta. Čutijo se sicer višje cene hrane, to spodbuja inflacijske trende, ampak ključno je, da Rusi eno tretjino sredstev iz proračuna namenjajo vojski.

Po uradnih podatkih se je BDP leta 2022 zmanjšal za dobra 2 odstotka, tako da, bi rekel, tukaj še ni doseženo dno in ne glede na povišane izdatke za vojno in vojaško industrijo, strateške rezerve Rusije še omogočajo v bistvu neko preprosto produkcijo. Hkrati pa mahajo z novim orožjem in napovedmi o modernizaciji jedrske triade, rušilnem orožju … Hkrati je Rusija medtem že odstopila tudi od dveh velikih mednarodnih sporazumov. To pa je posledica, ki kaže na to, kam smo prišli na področju globalne varnosti.

Z vidika bližanja miru in svobodnemu svetu žal lahko vidimo, da stvari ne gredo v tej smeri. Zdaj je nesrečna Gaza obrnila fokus in reaktivirala tudi ruske odnose z Bližnjim in Srednjim vzhodom. Stvari so res kompleksne.

Te krize so v zadnjih letih kar prekrivajoče, ko mislimo, da smo eno krizo prebrodili, je na vratih že nova.

Putin je pred dnema tednoma odgovarjal na vprašanja državljanov. Vas je kaj presenetilo ali je bilo vse v skladu z naslednjo dikcijo, "da ruska vojska napreduje na večini frontne črte v Ukrajini, da Moskva pri tem ohranja enake cilje – denacifikacijo, demilitarizacijo in nevtralen status države, je ponovil Putin in dodal, da so to tudi pogoji za mir. "Mir bo, ko bomo dosegli svoje cilje," je poudaril, v pogovoru z visokimi vojaškimi predstavniki, čez nekaj dni pa dodal, da se "ne bomo odpovedali tistemu, kar je naše".

Putinova "mega" letna tiskovna konferenca je bila posebna z vidika dejstva, da je lani zaradi vojne pač ni bilo. Kremeljski spindoktorji so poskrbeli za navidezno spontanost in štiriurno Putinovo "predavanje" je bila propagandna predstava tudi kot uvod v priprave na predsedniške volitve. Če je Putin leta 2018 dobil dobrih 76 odstotkov glasov, so kremeljski "spindoktorji" dobili nalogo, da tokrat letvico glasov postavijo na 80 odstotkov. Stalin je dejal, da ni pomembno, kako volijo, pač pa kako štejejo volilne glasove. Kremelj se tega očitno dobro zaveda. Za nameček pa na Putinovi tiskovni konferenci nihče ni smel vprašati, koliko žrtev ima Rusija v tej posebni vojaški operaciji v Ukrajini.