Vytautas Landsbergis je od leta 2004 litovski poslanec v Evropskem parlamentu. Leta 1988 je bil eden izmed ustanoviteljev gibanja Sajudis, ki se je uspešno zavzemalo za osamosvojitev Litve od komunistične Sovjetske zveze (SZ). V letih 1990–1992 je bil predsednik Litve. Med slovenskim osamosvajanjem so bile podobne težnje pribaltskih narodov – Litovcev, Latvijcev in Estoncev – eden izmed zgledov. Prav zato pred dnevom samostojnosti in enotnosti objavljamo pogovor z Landsbergisom.

Pred več kot 20 leti je Evropa doživela zgodovinske spremembe – padec komunizma in razpad večnarodnih držav, kot sta bili Sovjetska zveza in Jugoslavija. Kako zdaj – po več kot 20 letih – ocenjujete te politične spremembe?

To so bili dogodki velikega zgodovinskega pomena. Predstavljajte si samo, če si to lahko sploh kdor koli predstavlja, da bi veliki rdeči, potem rdeče-rjavi in rjavi imperij mutiranih komunistov še vedno vladal vsemu področju vzhodne in srednje Evrope, vključno z Jugoslavijo – in potem niso več potrebna nobena vprašanja.

Leta 1988 ste postali voditelj gibanja Sajudis, ki se je zavzemalo za osamosvojitev Litve od Sovjetske zveze. Ste takrat pričakovali, da boste tako hitro dosegli samostojnost?

Mednarodno priznano obnovitev neodvisne Litve smo dosegli v natačno treh letih. Številni po svetu so menili, da je to čudež. Vendar smo mi verjeli, da je to dosegljivo, edini vprašanji sta bila doslednost in čas.

Litva je bila v marsičem vzor za vse narode, ki so se želeli osamosvojiti, tudi za Slovence, ki so s simpatijami gledali na prizadevanje Litve in drugih dveh baltskih dežel, Estonije in Latvije, za samostojnost. Kako pa je bilo v Litvi? Je takrat litovska javnost spremljala osamosvojitvene procese v Jugoslaviji? Kakšen je bil litovski pogled na Slovenijo?

Takrat smo na Jugoslavijo gledali kot na manjši komunistični imperij ter smo podpirali težnje njenih narodov po demokraciji in neodvisni državnosti. Če se prav spomnim (nisem pogledal v knjige) je litovski parlament prvi priznal Slovenijo, in sicer zgodaj poleti 1991 (30. julija 1991, op. p.).

Nekatere pomembne zahodne države – denimo ZDA – niso bile preveč navdušene nad gibanjem za samostojnost in procesom osamosvajanja Slovenije. Kako je bilo v primeru Litve? Ste imeli pri zahodnih državah dovolj podpore za svoja prizadevanja za neodvisnost.

Naš primer prizadevanja za neodvisnost je bil drugačen od slovenskega, vsaj kar zadeva vprašanje mednarodnega prava, zato so bili tudi pristopi Zahoda različni. Slovenija je po eni strani imela ugodnejši položaj, ker je bila v sporu z majhnim (srbskim) imperijem, medtem ko smo se morali mi zoperstaviti Sovjetski zvezi, ki je bila zelo vplivna in mednarodno pomembna država.

Po drugi strani pa so bila Litvi v prid naslednja dejstva: mednarodna priznana litovska državnost že od časa med obema svetovnima vojnama, nezakonita sovjetska okupacija, ki je temeljila na zločinskem paktu med Hitlerjem in Stalinom iz leta 1939, in nepriznavanje nezakonite vključitve Litve v Sovjetsko zvezo.

Vozili smo po ozki poti dvojnega zahodnega pristopa – po eni strani so nam govorili, da ima Litva pravico, da je svobodna in da nadaljuje svojo državnost, da pa je na nas, da dobimo dejansko soglasje Sovjetske zveze: "Bodite potrpežljivi, ne razjezite gospoda Gorbačova". Vidna so bila dvojna merila in primeri hinavščine.

Leta 1990 je Sajudis prevzel oblast in popeljal Litvo v samostojnost. Toda kljub temu je leta 1992 zmagala Demokratična delavska stranka Litve, naslednica Litovske komunistične partije, njen šef Algirdas Brazauskas pa je leta 1993 postal predsednik Litve. Kje so bili vzroki za ta poraz?

Sajudis je zmagal na svobodnih volitvah leta 1990, a je nato izgubil volitve jeseni 1992. Osvoboditev iz sistema sovjetskega centralnega gospodarstva in prehod na zasebno lastnino in tržno gospodarstvo je imela namreč v ozadju razvrednotenje sovjetskega rublja, izgubo prihrankov (te je ukradla Sovjetska banka oz. hranilnica) in val "svobodne" korupcije. Vse to je v volivcih povzročilo razočaranje in pri njih spodbudilo vnemo, da so prisluhnili sladkim komunističnim obljubam, kako bodo spet uveljavili red in dvignili življenjsko raven.

Ste eden izmed podpisnikov t. i. praške deklaracije, ki se zavzema za obsodbo komunističnih zločinov. Kako je s tem v Litvi – kako državljani gledajo na komunistične zločine? So zahodni Evropejci dovolj seznanjeni s komunističnimi zločini?

Ljudje jih niso pozabili, toda ker se Rusija identificira s temi zločini, se pri ljudeh včasih pojavi neke vrste psihološki pritisk: "Oh, morda ne bi smeli zahtevati obsodbe in odškodnine. Rusija bo namreč postala jezna." To je stališče, ki izvira iz postsovjetskih in proruskih krogov v naši zdajšnji družbi. Zahodnoevropske države so stale ob strani takrat in tudi zdaj se zdi, da se ne zavedajo teh zločinov. Ne gre samo za informacije kot take, ampak tudi za pripravljenost, da bi dobili informacije o teh zločinih.