Za začetek anekdota. V Ramali na Zahodnem bregu mi je pred leti neki evropski diplomat potožil, da preprosto ne razume, zakaj vsi mogoči donatorji, dostavljavci pomoči najraje zgradijo kaj in na tisto zgradbo postavijo svojo zastavo. Čez nekaj dni, tednov, mesecev, tisto zgradbo poruši kateri od projektilov, ali Izraela ali Hamasa, in smo spet na ničli. Postavljanje spomenikov lastni dobroti je splošno sprejeto ravnanje, ki ga občasno celo enačimo oziroma enačijo s humanitarnostjo.
Vodja norveškega odbora za Nobelovo nagrado Berit Reiss-Andersen je izrazila upanje, da bodo s tokratno Nobelovo nagrado za mir okrepili zavedanje, predvsem na pred lakoto varnem Zahodu, da obstajajo deli svetovnega prebivalstva, ki zaradi lakote trpijo. "Treba je okrepiti zavedanje, poleg tega pa je treba povečati finančna sredstva za boj proti lakoti." Izvršni direktor Svetovnega programa za hrano David Beasley je ocenil, da se zaradi pomanjkanja denarja, slabšanja gospodarske slike po svetu, tudi zaradi covida-19 in posledic pandemije, v prihodnjem letu pričakuje lakota bibličnih razsežnosti. Nagrado je prvi mož programa dočakal v Burkina Fasu, od koder je ponovil prošnjo, naj države prispevajo dodaten denar, zadostna sredstva za boj proti lakoti.
Maja Bučar s Fakultete za družbene vede v Ljubljani je v petek dejala, da je tipično za zdajšnje obdobje, da se večina držav zapira vase in rešuje svoje težave ter pri tem pozablja na mednarodno solidarnost. "Ob tem se moramo zavedati, da je v številnih državah v razvoju ogromno ljudi odvisnih od dnevnega zaslužka, ki ga zdaj težko ustvarijo, ker je (zaradi koronavirusnih omejitev) toliko prepovedi vezanih na neformalni sektor, neformalna druženja. Pri njih pač to, da ne moreš delati, pomeni, da ne moreš jesti, kar je zelo neposredna povezava. Tu ni kakšnih prihrankov ali zalog, na katere se lahko nasloniš."
Svetovni program za hrano je bil ustanovljen leta 1961, njegovo poslanstvo pa je zadostiti svetovnim potrebam po hrani, spodbujati gospodarski razvoj in dosegati socialno ravnotežje v nerazvitih državah.
"Če kaj, je lahko lakota eden pomembnih motivatorjev novih konfliktov. Morali bi se zavedati, da ne gre le za human odnos do lačnih, temveč tudi zaradi lastne varnosti, je treba storiti vse, da se zmanjšuje število situacij, ki vodijo v konflikte," še dodaja Bučarjeva.
Nobelovi nagrajenci kot seznam nedokončanih del
Zgodovina nagrajencev se pogosto bere kot seznam nedokončanih del, celo želja odbora, da bi z nagrado spodbudil spremembe, pomagal pri doseganju želenih ciljev, ne pa toliko za opravljeno delo. Takih primerov je ogromno. Med najbolj znanimi pa je seveda nekdanji predsednik ZDA Obama, pa tudi lanski nagrajenec, etiopski premier Abiy Ahmed Ali, ki se leto po nagradi še naprej ubada tako rekoč z enakimi težavami v državi kot pred tem.
Z distance lahko ocenimo, da je bila nagrada za Evropsko unijo v obdobju najhujše dolžniške krize leta 2012 dober poskus krepitve solidarnosti, enotnosti, tudi humanitarnosti. A se leta 2020 ob omejitvah potovanj, sredi koronavirusne krize in ob izrazito varnostno naravnani retoriki glede migracij vendarle lahko vprašamo, ali smo nagrado za več kot šest desetletij povezovanja in poglabljanja pravilno razumeli. V tem (zgodovinskem pogledu) je tokratni nobelovec poskus streznitve v obdobju, ko se države z laboratorijsko odsotnostjo solidarnosti ukvarjajo predvsem s sabo in rešujejo le težave, ki nastanejo, ko nastanejo. Je opomnik, da je vendarle za uspešno prihodnost treba razmišljati tudi ali pa predvsem o njej ter o osnovah. Hrani, pitni vodi, zdravju. Preleti letal lahko počakajo.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje