Zdravnik, zaposlen v Ortopedski bolnišnici Valdoltra, je štiri tedne svojega življenja nesebično ponudil ljudem v Nigeriji, kjer se je pridružil misiji dobro znane človekoljubne organizacije Zdravniki brez meja. V bolnišnici Teme Hospital v mestu Port Harcourt na jugu države je opravljal delo ortopedskega kirurga in tako vsak dan lajšal življenja Nigerijcem, ki živijo v revščini in pomanjkanju. "Port Harcourt je za navadnega človeka resnično neprijazen kraj," je za MMC povedal Danijel Bešič Loredan, več o njegovi izkušnji pa si lahko preberete v spodnjem intervjuju.

Nam lahko opišete, kako ste prišli do sodelovanja v človekoljubni misiji Zdravnikov brez meja? Ste si Nigerijo izbrali sami ali so vam to državo dodelili na sedežu organizacije?
Pridružiti se Zdravnikom brez meja (Medecins sans frontieres – MSF) je bila od nekdaj moja tiha in skrita želja. Na začetku leta 2006 sem poslal prijavnico na Dunaj, kjer je sedež pisarne MSF-ja Avstrija (ki pokriva Slovenijo, Hrvaško, Češko, Slovaško, Madžarsko in Avstrijo), in bil sprejet kot ortopedski kirurg, čeprav formalno še nisem opravil specialističnega izpita. Po opravljenem specialističnem izpitu septembra 2006 mi zaradi obilice dela ni uspelo najti pravega trenutka za misijo. Spomladi letošnjega leta pa se je v meni znova prebudila ta skrita želja, opravil sem vse pripravljalne postopke pred misijo, z družino smo sprejeli odločitev o moji udeležbi in tako sem 10. oktobra odpotoval v Pariz na sedež MSF-ja Francija in od tam v Nigerijo, v mesto Port Harcourt na jugu države, na območju delte reke Niger. Ta predel velja za enega najnevarnejših predelov Nigerije, tudi zato je MSF Francija tam postavil bolnišnico - Teme Hospital, travma (poškodbeni) center, ki daje brezplačno pomoč vsakomur ob vsakršni poškodbi. Nigerijo mi je predlagal MSF, saj za prvo misijo vedno izberejo že utečeno misijo Zdravnikov brez meja; gre pravzaprav za preizkušnjo, a hkrati tudi za zelo intenzivno delo na utečeni misiji.

Kako je potekal vaš dan v Nigeriji? Kakšne so bile vaše glavne naloge? Kje ste opravljali svoje delo?
Teme Hospital ima 77 postelj - 70 običajnih postelj, sedem postelj intenzivne nege in pet postelj v sprejemni urgentni ambulanti. Delavnik v urgentni ambulanti smo začeli nekaj pred 8. uro zjutraj, ko nam je tamkajšnji dežurni zdravnik predstavil novo sprejete bolnike in tipe poškodb. Potem je sledila vizita, kjer smo se vsaj za trenutek ustavili pri vsakem bolniku, preverili zdravstveno stanje in se odločali o nadaljnjih terapevtskih ukrepih. Po končani viziti smo dopolnili operativni program za tisti dan in določili tudi program za naslednje dni. Bolnišnica ima dve operacijski dvorani, ena je večja in se v njej izvajajo velike operacije, druga je manjša in namenjena manjšim ter tudi nečistim operacijam. V ekipi smo bili trije kirurgi – dva ortopedska kirurga in en splošni kirurg - ter trije anesteziologi. Ob 9.30 smo začeli operacije in na dan v povprečju opravili od 10 do 12 operativnih posegov. Med operacijami smo bili zaradi ocene resnosti poškodb večkrat poklicani v urgentno ambulanto, opravljali smo tudi kontrolno ambulanto, kjer smo ocenjevali rezultate predhodnega zdravljenja in določili terapijo za naprej. Dan za medicinsko ekipo se je končal predvidoma okoli 19. ure, ko smo se z džipom ponovno odpeljali do hiše, kjer smo živeli. Tako smo delali od ponedeljka do sobote, v nedeljo smo imeli samo poznejšo vizito, in če se je le dalo, prosto popoldne, kjer smo se lahko tudi sprostili na bazenu ali v baru.

Kje ste v času sodelovanja v misiji prebivali?
12 expatov (expatriats), tako nas imenujejo, ker smo na neki način eksportirani iz domače države, živi v dveh povezanih hišah. Vsak ima svojo sobo s kopalnico, v hiši sta tudi kuharica in čistilka. Hiša je od bolnišnice oddaljena nekaj kilometrov, tako da se vsako jutro ob 7.30 s tipičnim džipom MSF-a odpeljemo v bolnišnico (20 minut vožnje). Zvečer vožnja do hiše zaradi nemogočega prometa traja eno uro. V hiši so nam skuhali kosilo in večerjo od ponedeljka do sobote, v nedeljo pa smo za hrano poskrbeli sami. Okoli hiše je bila določena "varna cona", kjer smo se lahko sprehodili do restavracije, bara ali bazena, sicer pa je bilo gibanje na prostem zelo omejeno in v mestu tudi prepovedano. Ob 22. uri smo morali biti vsi v hiši, saj MSF zelo srbi za varnost, varnostne razmere se sproti spremljajo, vedno je ob morebitnem izrednem dogodku pripravljen varnostni načrt.

Kakšno je razpoloženje med ljudmi v Nigeriji in kakšen je njihov odnos do vas, ki sodelujete v mednarodnih misijah in v pomoči? Kakšna je bila vaša interakcija s prebivalci mesta, kjer ste delovali?
Življenje v Nigeriji poteka drugače, kot smo vajeni mi. Težko je z nekaj besedami opisati, kako ljudje živijo in kakšno je njihovo razpoloženje. V bistvu gre za izredno prenaseljenost, veliko je revščine, veliko ljudi nima dostopa do zdravstvenih storitev … Zdravniki brez meja smo ves čas gibanja zunaj hiše ali bolnišnice nosili tipične bele MSF-majice z znanim logotipom in se prevažali s tipičnimi MSF-džipi. Ta simbol za nas predstavlja varnost, za prebivalce pa znak pomoči in hvaležnosti. Razen v bolnišnici nismo imeli veliko stikov s širšo populacijo v mestu, med vožnjo po mestu do bolnišnice so nas ljudje večinoma pozdravljali, nekateri so pokazali nogo ali roko in zadovoljstvo po zdravljenju v naši bolnišnici. Splošno lahko rečem, da je Teme Hospital v mestu zelo dobro sprejeta, ljudje poznajo naše delo in so nam zato zelo hvaležni.

Ste v Nigeriji morda srečali še kakšnega Slovenca oz. vas je v misiji sodelovalo več zdravnikov iz Slovenije več?
Med bivanjem v Nigeriji nisem srečal nobenega Slovenca, tudi v misiji sem bil edini Slovenec. Z mano so delali zdravniki iz ZDA, Avstralije, Francije, Nemčije, Kolumbije, preostalo nemedicinsko osebje pa je bilo večinoma iz Francije ali Avstralije. Tudi na splošno se za sodelovanje z Zdravniki brez meja odloči zelo malo Slovencev, a žal razloga za to ne poznam. Si pa želim, da bi se še kdo od zdravnikov ali drugega medicinskega osebja pridružil tej zelo dobro organizirani organizaciji.

Ste v okviru organizacije Zdravniki brez meja že pomagal tudi kje drugje? Lahko primerjate tamkajšnje razmere z razmerami v Nigeriji?
Misija v Nigeriji je bila moja prva misija z MSF-jem, tako da je sam ne morem primerjati z razmerami na drugih misijah, lahko pa iz pripovedovanj drugih zdravnikov, ki so opravili že več misij, povem, da je Teme Hospital ena od stabilnejših misij, kjer so razmere za delo zelo dobre. Problema sta samo velika delovna obremenjenost in ogromno bolnikov, ki potrebujejo operativno zdravljenje.

Se boste v prihodnosti še kdaj udeležili podobne misije pri Zdravnikih brez meja?
Zagotovo. Po prvi misiji in podani oceni MSF-ja postaneš dejaven član Zdravnikov brez meja, sam določiš svojo razpoložljivost in si potem sproti obveščen o potrebah. V tem trenutku sem na razpolago za kakršno koli urgentno od 2- do 3-tedensko misijo zaradi naravne ali druge katastrofe. Daljša, štiri- in večtedenska misija, pa bo morala počakati vsaj dve leti.

Port Harcourt je središče nigerijske naftne industrije in kraj, kjer nasilje in kriminal tvorita del vsakdana. Kako se to občuti v vsakdanjem življenju, so prebivalci prestrašeni, kako poteka življenje tamkajšnjih prebivalcev?
Pokrajina River State, katere glavno mesto je Port Harcourt, je za navadnega človeka resnično neprijazen kraj. Delta reke Niger je bogata z nafto in plinom, od naravnega bogastva tega dela Nigerije živi celotna država. Posledično je v mestu nenormalna koncentracija prebivalstva, infrastruktura je zelo omejena, ni javnih služb. Veliko vasi je ob nabrežjih reke Niger, te so v celoti neurejene. Množica etničnih skupin se med seboj velikokrat spre, posledica pa je množično nasilje s streljanjem in sabljanjem. V pokrajini je nekaj militantnih skupin, ki izvajajo napade na naftovode in naftne ploščadi ter kradejo nafto. Vse to je zelo lepo opisano in z odlično fotografijo predstavljeno v knjigi "Curse of the Black Gold: 50 years of Oil in The Niger Delta", ki jo je uredil Michael Watts, fotografije pa je prispeval Ed Kashi. Knjiga je izšla maja 2008 in na 224 straneh prikaže vse zlo pridobivanja nafte v pokrajini. Sicer pa je trenutno v mestu razmeroma mirno, ni množičnega nasilja, ljudje se zjutraj normalno odpravijo v službe, otroci v šole, zelo občasno je tu pa tam sicer slišati posamezne strele v daljavi, ampak nič alarmantnega. Ves čas je prisotno manjše nasilje z nekaterimi množičnimi pokoli, ampak to ne vpliva na vsakdanji vrvež v središču mesta in na neopisljivo veliki ter raznovrstni mestni tržnici.

Zaradi naftne industrije v delti Nigra pogosto poročajo o razlitjih nafte, ki močno zaznamujejo življenja okoliških prebivalcev, naftna podjetja pa se prepogosto ne zmenijo za ljudi. Kako se ta prevlada multinacionalnih podjetij in naftne industrije kažemed lokalnim prebivalstvom?
Na to vprašanje težko odgovorim, ker ni bilo veliko pogovorov na to temo. Splošno znano pa je, da so ljudje zelo razočarani, saj od državnih in lokalnih oblasti pričakujejo pravičnejšo razdelitev denarne pogače, več vlaganja v infrastrukturo in večjo skrb za okolje. Bolj kot razlitja nafta so problematični požari, ki nastanejo zaradi poškodovanih naftovodov, in posamezne eksplozije, povezane s plinom. Težko je razumeti, da nekdo črpa nafto pred tvojim domačim pragom, jo bogato prodaja, ti pa živiš v revščini, tvoja koliba je obdana z blatom in smetmi, nimaš elektrike in nobenih možnosti javnega prevoza. Razumljivo je, da so ljudje besni, razočarani in se z vsemi sredstvi bojujejo za svoje pravice.

Nigerija je država, kjer so spopadi med muslimani in kristjani nekaj povsem običajnega, nasilje pa je posledica političnih, družbenih in gospodarskih dejavnikov, pa tudi boja za naravne vire. Ste posledice nasilja občutili tudi na lastni koži? So tamkajšnji prebivalci z vami delili njihove osebne zgodbe?
Posledice nasilja smo vsak dan doživljali v bolnišnici ob prihodu bolnikov z različnimi poškodbami. Največ je bilo sicer poškodb iz prometnih nesreč, a je bilo kljub temu vsaj 30 odstotkov strelnih poškodb, poškodb zaradi fizičnega nasilja in poškodb z mačetami. Ljudje neradi govorijo o nasilju, večinoma so bili tiho in samo prosili za pomoč. Tudi mi nismo ničesar spraševali ali se opredeljevali. Poškodbo smo ocenili in jo ustrezno pozdravili, ne glede na to, kdo je bila poškodovana oseba. Če je poškodovanca pripeljala policija ali vojska, smo tega po opravljenem zdravljenju predali nazaj uradnim organom.

Kako so prebivalci zadovoljni z novim predsednikom Jonathanom Goodluckom, ki je vodenje države prevzel po smrti svojega predhodnika Umara Yar'Adue? Mu bo uspelo umiriti razmere na obubožanem jugovzhodu države, kar številni Nigerijci od njega pričakujejo?
Ljudje se bolj pripravljajo na predsedniške volitve, ki bodo januarja prihodnje leto, kot pa da bi ocenjevali delo zdajšnjega predsednika. Velika želja ljudi je izpeljati demokratične in poštene volitve, izbrati človeka, ki bo znal Nigerijo popeljati v stabilnejše vode. Želijo si manj nasilja, stabilne politične in boljše življenjske razmere.

Danijel Bešič Loredan nam je posredoval tudi fotografije, ki jih je posnel v času bivanja v Nigeriji, in si jih lahko ogledate v spodnji galeriji.