Čeprav gre za lokalne volitve, bodo te povsem spremenile razmerja moči v turški politiki in posledično v prihodnosti države. "To so bile najpomembnejše turške volitve po letu 2002," je v oddaji Ob osmih ocenil Milan Jazbec, nekdanji veleposlanik v Turčiji. Stranka za pravičnost in razvoj predsednika Recepa Tayyipa Erdogana ne le da ni vnovič zavzela Carigrada in Ankare, izgubila je še v drugih večjih mestih in v večini pokrajin. Glede na siceršnjo moč in prepričljivost Erdogana je to katastrofalen izid, najslabši, odkar je pred 21 leti zasedel vodilno mesto v turški politiki.

Ključne slabe gospodarske razmere

"Zmaga Imamogluja na lokalnih volitvah v Carigradu je bila precej pričakovana, bistveno bolj kot za njegovega izzivalca. Carigrad je svetovljansko mesto, vplivi tradicionalne politike so tam vse manjši," je v pogovoru z Matejem Hrastarjem na Prvem dejal Jazbec. Pomembno so na volilni izid vplivale slabe razmere v gospodarstvu. Celo zvesti privrženci Erdogana niso zadovoljni z njegovo gospodarsko politiko. "Turčija je v preteklem desetletju zabredla v velike gospodarske težave, ključna pri tem je neustrezna vladna politika, ki se skuša v zadnjih dveh letih spremeniti, tudi zaradi Mehmeta Šimšeka, ki je bil legendarni gospodarski minister turškega gospodarskega čudeža," pravi Jazbec.

Po lanskem potresu zdaj še politični pretres

Po lanskem uničujočem potresu v državi primanjkuje znanja, mehanizacije in usposobljenih delavcev za sanacijo. Ob tem ni zanemarljivo dejstvo, da je Erdogan na vrhu že četrt stoletja. Imamoglu, pravi Jazbec, je vzhajajoča zvezda turške politike. Postaja politik velikega kova, ki bo krojil prihodnost turške politike.

Imamoglu je po mnenju Jazbeca ukrepal premišljeno, ko lani še ni šel na predsedniške volitve. "Zdaj je dozorel. Na lanskih predsedniških volitvah ni toliko zmagal Erdogan, kot je izgubila opozicija. Pri teh lokalnih volitvah pa je bilo pomembno, da je Imamoglu zmagal skoraj sam. Te volitve so bile volitve Imamogluja proti Erdoganu. Analitiki ugotavljajo, da je del poraza AKP-ja na teh volitvah pripisati tudi temu, da Erdogana ni bilo na volilnih lističih," pravi Jazbec.

Ugotavlja, da vladna Stranka za pravičnost in razvoj AKP bolj kot to postaja interesno združenje. "Opozicijska CHP je zmagala v petih največjih turških mestih, v katerih je skoraj polovica turškega prebivalstva. Ta velika mesta niso zaledje Erdogana, to ni tradicionalna populacija, ki ga voli, čeprav je Erdogan skušal pospešiti pretok prebivalstva s podeželja v mesta," razlaga Jazbec.

Turčija je velika, a razdvojena

Turčija je zašla v režim enega človeka. Naslovnice njihovih časopisov polnijo napisi, kot so zmaga demokracije, Turčija oživljena. Turška družba je velika, 80-milijonska, a strahotno razcepljena. "Zanimivo je, da se ljudje najdejo v teh razlikah. Tam ni socialnih nemirov, veliko je možnosti za razvoj, za delo. Turki so zelo delovna populacija," pravi Jazbec.

V Turčiji je več kot 20 mest z več kot milijonom prebivalcev, in ta mesta so zdaj nosilci razvoja. Po mestih se širi netradicionalna sodobna urbana politična kultura, briše se ločnica urbano – napredno, podeželsko – tradicionalno.

Jazbec meni, da Erdogan za prihodnje volitve ne bo spremenil ustave in še enkrat kandidiral. Ne nazadnje bo takrat na oblasti že 30 let in to ni nezanemarljiv podatek. "V stranki AKP ne vidim naslednika Erdogana. To je konglomerat, ki ga je ustvaril Erdogan." Prihodnje lokalne volitve bodo leta 2029, prihodnje predsedniške in strankarske pa leto prej. Jazbec pravi, da ima opozicija vse možnosti povezovanja v pripravah na te volitve. Preobrat v turški politiki pa je torej pričakovati proti koncu desetletja.