"Mohamed je bil prerok, ki se ni spoznal na nogomet, toda med vsemi barvami je izbral ravno belo-modro," se glasi tretji verz himne navijačev kluba iz Gelsenkirchna, zaradi katerega so po poročanju turških medijev o tej pesmi v klubu dobili na stotine pisem jeznih muslimanov.

Da klubska uprava resno obravnava jezo muslimanov, kaže dejstvo, da je za nasvet zaprosila strokovnjake o islamu, ki naj bi presodili, ali je pesem res žaljiva za muslimane. Tudi na policiji v tem industrijskem mestu na zahodu Nemčije so zatrdili, da pritožbe obravnavajo z vso resnostjo.

Vodja nemškega muslimanskega sveta Ajman Mazjek je sporočil, da ne bodo zahtevali prepovedi himne, vendar pa bi radi slišali pojasnilo o ozadju pesmi z naslovom "Modro in belo, kako te ljudim", ki je uradna himna kluba. Pesem je bila napisana že daljnega leta 1924 in se jo prepeva pred vsako tekmo, vendar pa je v središče pozornosti prišla šele zdaj, ko so njej poročali turški mediji.

Trenutno ni nikomur jasno, kako se je omemba preroka Mohameda sploh znašla v navijaški pesmi, ki sicer opeva lepoto klubskih barv - modre in bele - ter dejstvo, da Schalke ne bo nikoli umrl.

Muslimane že razburjala omemba preroka
Omenjanje preroka Mohameda je za muslimane zelo občutljiva zadeva in kakršna koli povezava zunaj verskega ter spoštljivega okvira je lahko za njih izredno žaljiva, kar se zadnja leta dogaja kar pogosto. Včasih zaradi nepoznavanja islamske kulture, včasih pa zaradi same provokacije.

Vsi se spomnimo jeze muslimanov po vsem svetu, potem ko so se septembra leta 2005 v danskem tisku pojavile karikature Mohameda, nekaj mesecev pozneje pa so jih iz solidarnosti in v podporo svobodi izražanja objavili še nekateri drugi evropski časopisi. Zaradi tega so v številnih islamskih državah izbruhnili včasih tudi nasilni protesti. Pogosto so bila tarča napadov protestnikov danska diplomatska predstavništva, ponekod pa je sledil tudi bojkot danskih izdelkov.

A to ni bil edini primer. Najbolj znan tovrstni primer obsodbe zaradi žaljenje islama je fatva iranskega verskega voditelja Homeinija, ki jo je izrekel nad piscem Satanskih stihov Salmanom Rušdijem zaradi domnevnega žaljenja islama.

Leta 2002 so v Nigeriji potekali hudi nemiri zaradi članka nekega tamkajšnjega novinarja o preroku Mohamedu, ki bi zmagovalko tekmovanja mis sveta najbrž vzel za ženo. Leta 2004 je bil nizozemski režiser Theo van Gogh ubit zaradi dokumentarca o nasilju nad muslimanskimi ženskami. Na Nizozemskem je muslimane nato lani razburil še desničarski politik Geert Wilders, ki je posnel nekajminutni film, ki temelji na prepričanju, da iz Korana izhajajo homofobija, zloraba žensk in nasilje.

Jeseni leta 2007 so britansko učiteljico v Sudanu obtožili spodbujanja verskega sovraštva, potem ko je njen razred medvedka poimenoval Mohamed. Gillian Gibbons je septembra pri pouku o živalih svoje sedemletne učence zaprosila, naj medvedku izberejo najljubše ime, in večina se je odločila za ime Mohamed.

Lani je muslimane po svetu razburila tudi avstrijska svobodnjaška političarka, ki je v predvolilnem govoru napadla islam in izjavila, da je bil prerok Mohamed pedofil. Susanne Winter je dejala, da bi muslimanskega preroka v današnjem sistemu obravnavali kot pedofila, saj se je pri 50. letih poročil s šestletno deklico.

Da bi se izognili sporu z muslimansko manjšino, so se lani poleti v Srbiji odločili, da s knjižnih polic umaknejo sporni roman o življenju preroka Mohameda. "Dragulj iz Medine", prvenec ameriške novinarke Sherry Jones, pripoveduje o podrobnostih odnosa Mohameda z ženo Aišo od njune zaroke do prerokove smrti. Aišo, s katero se je Mohamed zaročil, ko je imela šest let, pogosto opisujejo kot prerokovo najbolj priljubljeno ženo.