Vojaki so bili pred operacijo obveščeni, da je lahko vsak civilist v vasi vietkongovec. Foto: US Army
Vojaki so bili pred operacijo obveščeni, da je lahko vsak civilist v vasi vietkongovec. Foto: US Army
Hugh Thompson (levo) in Lawrence Colburn pred spomenikom v My Laiu 30 let po dogodku
Preživela člana posadke helikopterja, ki je preprečila nadaljnji pokol, a si zato nakopala jezo vojnih tovarišev. Foto: EPA

Bil sem v enoti, ki je bila odgovorna za My Lai. V vojni se takšne stvari dogajajo vsake toliko časa. Kljub temu pa morajo biti vredne obsojanja.

Colin Powell v intervjuju z Larryjem Kingom za CNN leta 2004
Fotografija otrok, ki bežijo pred ameriškim napalmom.
Verjetno najbolj znana fotografija trpljenja civilnega prebivalstva med vojno v Vietnamu. Foto: EPA

Poročila navajajo različne številke žrtev pohoda enote Charlie v sestavi 11. lahke pehotne brigade (kasneje poimenovana "brigada klavcev") leta 1968, največkrat pa se omenjata števili 347 in 504. Potem ko je vrh ameriške vojske dolgo prikrival dogodke, je bil na sojenju za pokol obsojen le en človek, pa še ta je bil po nekaj letih izpuščen iz hišnega pripora.

Vasica My Lai leži v provinci Kvang Ngaj v južnem Vietnamu, v kateri naj bi bilo med vietnamsko vojno (1955–1975) močno oporišče sil Vietkonga. 18. marca 1968 zjutraj je v vasico prišla enota Charlie z nalogo "poišči in uniči". Poveljniku enote Williamu Calleyju so predpostavljeni dejali, da lahko za vsakogar, ki ga bodo našli v vasi, domnevajo, da gre za pripadnika upornikov. To je bil v vietnamski vojni čas, ko vojaških uspehov ni opredeljevalo osvojeno ozemlje, marveč število pobitih "sovražnikov".

V vasi ni bilo vietkongovcev
Enota Charlie v vasi ni našla nobenega oboroženega vietkongovca, kljub temu pa so vojaki, ki so bili še vedno pod vtisom smrti nekaterih tovarišev iz nedavnih spopadov, začeli morilski pohod med civilisti, med katerimi so prevladovali otroci, starci in žene. Nekatere žrtve so posilili ali pohabili, veliko pa so jih segnali pred bližnji jarek in pokosili z avtomatskim orožjem. Žrtve so bile stare med enim letom in 82 let. Vojaki so morilski pohod, med katerim ni bilo po poročanju prič slišati niti enega strela vietkongovcev, nadaljevali v bližnjih vasicah, kjer so pobili še 150 ljudi.

Izdajalska poteza helikopterja
Nadaljnji pokol je preprečila posadka helikopterja pod poveljstvom Hugha Thompsona Jr., ki je v pobesnele vojake nameril strojnice. Helikopter je evakuiral 11 vaščanov. Posadka je bila ožigosana za izdajalce, šele trideset let kasneje pa so njeni člani dobili najvišje vojaško priznanje za hrabrost. Kamp v bližini nesrečne vasice, kamor so prepeljali preživele vaščane pokola, je leta 1972 uničila Južnovietnamska armada, dogodek pa skušala naprtiti teroristom Vietkonga.

Colin Powell imel odnose za odlične
Pokol iz My Laia je dolgo ostal skrit javnosti, saj se je vojska na vseh ravneh zavedala teže vojnega zločina. Namesto tega je bila operacija označena za velik uspeh, saj je bilo v njej uničenih uradno 128 "sovražnikov". Šest mesecev po dogodku je neki vojak, ki ni vedel za My Lai, ameriški vojaški vrh obtožil brutalnega postopanja s civilisti. Zaključno poročilo preiskave, ki jo je vodil takrat mladi major Colin Powell, je odnose med civilisti in ameriškimi vojaki ocenila za odlične.

Marca 1969 je Ronald Ridenhour, ki je služil v neki drugi enoti, od kolegov slišal za My Lai in o tem v pismu obvestil kongres in takratnega obrambnega ministra v novi administraciji predsednika Richarda Nixona. Sum o pokolu se je nemudoma znašel v ospredju medijskega poročanja.

Tudi "grešni kozel" izpuščen
Vojaška preiskava se je osredinila na vsega 12 nižjih častnikov, od tega jih je bilo obtoženih pet. Zaradi naklepnega umora je bil obsojen le vodja enote, poročnik Calley. Dobil je dosmrtno ječo, kar pa je spodbudilo huronski odziv in pritiske javnosti, ki je od predsednika Nixona zahtevala, naj Calleyja kot grešnega kozla, ki je zgolj izpolnjeval ukaze, pomilosti.

Okoli 100 veteranov je pred televizijskimi kamerami pričalo, kako so zločini, kot je bil My Lai, nekaj povsem običajnega v vojaških operacijah ameriške vojske, čeprav ne v takšni meri. Ob tem so veterani poudarjali, da ameriška letala med lastnimi operacijami v nekaj minutah pogosto popolnoma izbrišejo po več vietnamskih vasi. Nixon je bil primoran Calleyja premestiti v hišni pripor, iz katerega je bil po treh letih izpuščen l. 1974. Kasneje je postal vodja neke draguljarne, zaradi dogodkov iz My Laia pa naj bi utrpel hude psihične motnje.

Vojaški vrh potlačil odgovornost
Calleyjev nadrejeni, kapetan Ernest Medina, je zanikal, da je ukazal pokol. Bil je oproščen, kljub temu pa je dal ime novemu standardu v terminologiji vojnega prava, ki nadrejene, ki se zavedajo storjenih kršitev človekovih pravic ali vojnih zločinov svojih podrejenih, ne odvezuje odgovornosti. Poveljnik divizije Americal, v katero je spadala 11. brigada, generalmajor Samuel Koster, je bil po incidentu primoran v upokojitev. Urjenje ameriških vojakov od takratnih dogodkov vključuje tudi trening, kako odpovedati poslušnost nadrejenim, ki bi zahtevali znašanje nad civilisti.

Tudi zaradi incidenta v My Laiu je predsednik Nixon pospešil umik ameriške vojske iz vietnamskega konflikta.

A. L.

Bil sem v enoti, ki je bila odgovorna za My Lai. V vojni se takšne stvari dogajajo vsake toliko časa. Kljub temu pa morajo biti vredne obsojanja.

Colin Powell v intervjuju z Larryjem Kingom za CNN leta 2004