Kamau Sadiki je eden od teh potapljačev in vodja potapljaških inštruktorjev pri neprofitni organizaciji Diving With a Purpose (Potapljanje z namenom; DWP). Cilj DWP-ja je zaščita, dokumentiranje in interpretacija potopljenih razbitin z afriškimi sužnji. DWP sta leta 2003 ustanovila Ken Stewart, član nacionalne zveze temnopoltih potapljačev (NABS), in Brenda Lanzendorf, morska arheologinja narodnega parka Biscayne.

Oba sta v tistem času sodelovala pri dokumentarnem filmu Projekt Guerrero o španski piratski ladji, ki naj bi leta 1827 doživela brodolom, medtem ko je prevažala 561 ugrabljenih Afričanov proti obali Floride, kar je danes narodni park Biscayne.

Sorodna novica Suženjska "vrata brez vrnitve" - iz Gane na ameriške plantaže

Po koncu projekta je bil Stewart v stiku z vsemi potapljači, ki so sodelovali pri filmu, in jih pozval, naj se družno začnejo potapljati "z namenom".

Nato se je povezal z Brendo Lanzendorf, arheologinjo iz Biscayna, kjer se je potopilo večje število ladij s sužnji, vključno z Guerrerom. Stewart je sklenil, da se bo lotil iskanja teh razbitin, hkrati pa učil preostale temnopolte potapljače tehnik morske arheologije, v zameno pa naj bi jim Lanzendorf pokazala, kje leži Guerrero, poroča CNN.

A Lanzendorf je umrla leta 2008, pet let po ustanovitvi DWP-ja, ekipa pa je še vedno tavala v temi glede točne lokacije razbitine. "Če je res vedela, kje leži Guerrero, je ta podatek vzela s seboj v grob," je dejal. "Tako da še vedno iščemo. Upamo, da nam do konca poletja uspe zožiti krog iskanja in določiti lokacijo."

Po podatkih podatkovne baze o čezatlantski trgovini s sužnji je bilo med 15. in 19. stoletjem uporabljenih okoli 35.000 ladij za prevoz več kot 12 milijonov zasužnjenih Afričanov čez Atlantik. Nekatere od teh ladij poti niso preživele – ocene se gibljejo od 500 do 1000 takih, ki so po poti potonile. A v vseh teh letih so jih našli le pet, od tega pa so le dve ustrezno popisali.

To pomeni, da na dnu oceana ostajajo posmrtni ostanki in zgodbe številnih ujetnikov, ki so potonili z ladjami.

Glasovi umrlih

Sadiki, veteranski potapljač, za CNN opisuje, kako neverjeten občutek je bil, ko je s potapljaško ekipo leta 2015 ob obali Južne Afrike našel eno od teh ladij, o kateri je toliko prebral – Sao Jose-Paquete de Africa, ki je bila s 500 sužnji na krovu na poti iz Mozambika v Brazilijo in je potonila ob obali Cape Towna leta 1794. V nesreči naj bi utonilo 212 ujetnikov.

"Bilo je, kot da bi slišal njihove glasove. Kričanje, trpljenje, groza, bolečina in agonija vseh teh ljudi, umirajočih pod vodo z vklenjenimi rokami in nogami. Vedel sem, da hočem pomagati, da pride njihova zgodba, zgodba nemih glasov, v javnost, v zgodovinske knjige," razlaga.

V vseh teh letih je DWP sodeloval pri 18 misijah iskanja potopljenih artefaktov, povezanih z Afričani v Ameriki, pri čemer so se povezali z organizacijo Slave Wrecks Project (SWP) pod okriljem narodnega muzeja afroameriške zgodovine in kulture Smithsonian.

"Najmanj 1,8 milijona Afričanov je umrlo pri prečkanju Atlantika. Kdo govori o njih? Kdo žaluje za temi ljudmi?" se sprašuje podvodna arheologinja in avtorica Tara Roberts. "Nikdar ne bomo vedeli njihovih imen, nikdar ne bomo vedeli ničesar o njih. To so izgubljeni ljudje in nihče ne žaluje za njimi. Nihče jih ne objokuje. Preprosto izgubljeni so. Mislim, da to ni prav."

Tara Roberts je ena od približno 300 potapljačev, ki sodelujejo pri DWP-jevem programu morske arheologije, v katerega se lahko prijavi vsak s potapljaško licenco in izkušnjami pri potapljanju v globinah.

Kandidate nato čaka teden dni dolgo usposabljanje, med katerim preživijo najmanj tri dni pod vodo in se učijo, kako dokumentirati razbitine in artefakte, naučijo pa jih tudi podvodnih tehnik preiskovanja in raziskovanja.

Stewart priznava, da je postopek lahko precej naporen in ni primeren za vse potapljače. "Nekateri se prijavijo, pa nato obupajo, ker je precej intenzivna izkušnja," je povedal.

Clotilda – zadnja ladja s sužnji

Eden bolj nedavnih dosežkov DWP-ja je bilo lociranje Clotilde, domnevno zadnje ameriške ladje s sužnji, ki je prepeljala zasužnjene Afričane v ZDA. Razbitino so našli leta 2019 blizu Mobila v Alabami.

Clotilda naj bi v Alabamo priplula nekje med letoma 1859 in 1860, vrsto let po tem, ko je bila trgovina s sužnji leta 1808 uradno odpravljena. "Clotilda je nezakonito odplula v Zahodno Afriko, naložila okoli 110 Afričanov in jih prepeljala nazaj v Alabamo," razlaga Roberts. Ladja je sicer pristala varno, a so Clotildo požgali, potem ko so raztovorili sužnje, da bi uničili vse dokaze nezakonite plovbe.

Številni izmed sužnjev, prepeljanih na Clotildi, so se po osvoboditvi vrnili na obalo Alabame v upanju, da se bodo lahko vrnili v Afriko. Leta 1866 so, potem ko so privarčevali dovolj denarja, da so odkupili zemljo od svojih nekdanjih lastnikov, tam ustanovili svoje mesto, Africatown.

In v nasprotju s tistimi na krovu ladij, ki so potonile, so zgodbe potnikov s Clotilde dobro popisane. In veliko potomcev prvotnih prebivalcev Africatowna še vedno živijo v tem mestu, ki velja za eno prvih v ZDA, ki so ga ustanovili in vodili Afroameričani.