Nadomestno materinstvo je razmerje, v katerem se ženska (nadomestna mati) s pogodbo zaveže, da bo odplačno ali neodplačno nosila in rodila otroka in ga po rojstvu trajno izročila drugi pogodbeni stranki (naročniku). Praviloma gre za par, ki ne more spočeti otroka po naravni poti. Poznamo dve obliki nadomestnega materinstva - tradicionalno in gestacijsko. Pri prvem se za nastanek zarodka uporabi jajčece nadomestne matere, tako da je sama biološka mati otroka, in seme partnerja ženske, ki ne more roditi. Ta oblika običajno poteka z umetno osemenitvijo in je precej cenejša in preprostejša od gestacijskega nadomestnega materinstva. Pri gestacijski obliki pa nadomestni materi vstavijo zarodek, ki so ga ustvarili z zunajtelesno oploditvijo (metoda IVF) spolnih celic naročnikov, tj. jajčeca bodoče matere s semenom bodočega očeta. Otrok torej gensko ni povezan z nadomestno materjo, pač pa nosi dedni zapis socialne matere in očeta - para, ki po otrokovem rojstvu tudi skrbi zanj in ga vzgaja.

Pomembna pa je še ena ločnica, tista med komercialnim in nekomercialnim (altruističnim) nadomestnim materinstvom. Pri prvem nadomestna mati za donositev in rojstvo otroka dobi plačilo, pri drugem pa ne, zato se pojavlja predvsem med sorodniki. V javnosti je seveda najbolj sporno prav komercialno nadomestno materinstvo, ki pa je dovoljeno le v redkih državah.

Razvpita primera Baby Cotton in Baby M.
Več strokovnjakov kot prvi primer nadomestnega materinstva navaja biblijsko zgodbo - Sara je svojemu možu Abrahamu rekla: "Glej, Gospod mi ni dal, da bi rodila. Pojdi k moji dekli! Mogoče bom po njej dobila otroka." Hagara je res rodila sina, Izmaela, ki pa ga ni želela predati Sari in Abrahamu. Sara je zato deklo nagnala, 14 let kasneje pa nepričakovano tudi sama rodila sina Izaka. Leta 1978 se je rodil prvi otrok, oplojen z metodo IVF, kar je spodbudilo pojav nadomestnega materinstva. Prvi znani primer gestacijskega nadomestnega materinstva se je pojavil v začetku 80. let, javnost pa je na ta institut postala pozorna z razvpitima primeroma Baby Cotton v Veliki Britaniji in Baby M. v ZDA. V prvem primeru sta bodoča starša iz ZDA prek ameriške agencije sklenila pogodbo o donositvi in rojstvu otroka z nadomestno materjo iz Velike Britanije. V pogodbi je bilo zapisano, da bosta Američana plačala tako agenciji kot nadomestni materi. Britanka je bila umetno oplojena s semenom bodočega očeta. Američana sta zaprosila za skrbništvo v ZDA, vmes so posegle britanske oblasti, primer je romal na sodišče, kjer so presodili, da sta Američana primerna starša, zato sta otroka lahko odpeljala v domovino.

Primer Baby M. pa se je zgodil v ZDA, kjer sta zakonca Stern z Mary Beth Whitehead sklenila pogodbo o nadomestnem materinstvu. Whiteheadova je nosila zarodek, s katerim ni bila gensko povezana, in otroka tudi rodila. V zameno za 10.000 dolarjev bi se morala odpovedati pravici do otroka, a si je po rojstvu premislila in dojenčka obdržala. Sodišče je odločilo, da je pogodba med njo in zakoncema veljavna, zato je otroka Whiteheadovi vzelo. Tudi sama je vložila tožbo in vrhovno sodišče v New Jerseyju ji je pritrdilo, češ, da je pogodba z zakoncema Stern nična, saj nasprotuje javnemu redu zvezne države. Kljub temu pa je sodišče starševske pravico vseeno prisodilo zakoncema Stern.

Nejasne usode otrok in njihovih staršev še danes
Tudi v zadnjih letih smo poročali o več različnih zapletih. Morda najbolj znan primer se je zgodil leta 2014, ko je neka Tajka avstralskemu paru rodila dvojčka. Deklica je bila zdrava, deček Gammy pa je imel downov sindrom in okvaro srca, kar je nadomestna mati izvedela v petem mesecu nosečnosti. Avstralca, ki sta takrat 21-letni poročeni Tajki plačala 15.000 dolarjev, sta od nje zahtevala, da splavi, a tega ni želela. Ob rojstvu je par deklico sprejel, dečka pa sta, čeprav sta bila njegova biološka starša, zavrnila. Tako deklica Pipah zdaj živi v Avstraliji, Gammy pa je ostal na Tajskem.

Pred dnevi so mediji pisali o zanimivem primeru gejevskega para, ki je s pomočjo nadomestne matere, ki je darovala jajčece, seme pa je daroval eden izmed njiju, leta 2016 dobil fantka dvojčka. Družina se zdaj namerava preseliti iz Kanade v Kalifornijo, a ameriške oblasti so le enemu otroku, Aidenu, priznale ameriško državljanstvo, drugemu pa ne. Biološki oče Aidena je namreč ameriški državljan, biološki oče drugega dečka, Ethana, pa je Elad, ki je po narodnosti Izraelec.

Singapur pa v teh dneh vznemirja zgodba gejevskega para, ki je prek agencije v ZDA pred leti nadomestni materi plačal 200.000 ameriških dolarjev, da jima rodi otroka. Spermo je daroval eden izmed njiju. Za to možnost sta se odločila, ker je nadomestno materinstvo v Singapurju prepovedano. Leta 2013 sta tako odletela v ZDA in bila priča rojstvu sina Noela, a ob prihodu v Singapur se je zapletlo. Ker dečkova mati in oče nista bila poročena, so oblasti otroka obravnavale kot nezakonitega priseljenca, poleg tega ni samodejno dobil singapurskega državljanstva, saj je njegova mati tujka. Noel je lahko živel z očetoma, a sta mu morala na pol leta podaljšati vizum. Konec leta 2014 je eden izmed očetov dečka želel posvojiti, da bi se otrok otresel statusa nezakonitega priseljenca, s tem pa bi dobil tudi državljanstvo, a so njegovo prošnjo oblasti zavrnile. Par se je na odločitev pred dnevi pritožil, odločitev še čaka.

Podobnih primerov je še veliko več, a vsi kažejo na to, da čeprav je institut nadomestnega materinstva v mnogo državah uveljavljen, pa njegov status in pravila, povezana z novimi razmerji, ki jih uvaja, niso urejena. Čeprav je od prvih primerov nadomestnega materinstva, ko je bil zarodek spočet z zunajtelesno oploditvijo, kot rečeno, minilo že skoraj 40 let, pa še danes ne obstaja nikakršen mednarodnopravni dokument, ki bi urejal to področje. Zato se države odločajo vsaka posebej - in razlike so ogromne.

Med slavnimi so se poleg že omenjene resničnostne zvezdnice Kim Kardashian West, ki naj bi neki ženski iz San Diega plačala okoli 60.000 dolarjev, da je donosila njenega otroka, agenciji za posredovanje pa še 45.000 dolarjev, za možnost nadomestnega materinstva odločili tudi igralca Sarah Jessica Parker in Matthew Broderick, igralka Nicole Kidman in pevec Keith Urban, igralec Neil Patrick Harris in njegov partner David Burtka, pevec Elton John, voditelj Jimmy Fallon, pevec Ricky Martin in drugi. Verjetno se nam v Sloveniji ta možnost zdi neobičajna in nepoznana tudi zato, ker pri nas, tako kot v večini držav članic Evropske unije, na tak način do otroka ni mogoče priti.

Slovenija: nadomestno materinstvo v praksi neizvedljivo
Natančneje, slovenski Zakon o zdravljenju neplodnosti in postopkih oploditve z biomedicinsko pomočjo (ZZNPOB) v 7. členu določa, da do oploditve z biomedicinsko pomočjo (OPBM) ni upravičena ženska, ki namerava otroka po rojstvu odplačno ali neodplačno prepustiti tretji osebi (nadomestno materinstvo). Nadomestno materinstvo torej v Sloveniji ni izrecno prepovedano, prepovedana oziroma kazniva je biomedicinska pomoč pri njegovi izvedbi, kar pa pomeni, da ga je v praksi nemogoče izvesti. Do postopkov OPBM-ja sta namreč upravičena le "moški in ženska, ki živita v medsebojni zakonski zvezi ali zunajzakonski skupnosti in ki glede na izkušnje medicinske znanosti ne moreta pričakovati, da bi dosegla zanositev s spolnim odnosom, in jima ni mogoče pomagati z drugimi postopki zdravljenja neplodnosti" (5. člen ZZNPOB). V Sloveniji je sankcionirano tudi vsakršno dejanje, ki bi omogočilo nadomestno materinstvo, saj kazenski zakonik določa zaporno kazen do treh let za človeka, ki protipravno opravi postopek oploditve z biomedicinsko pomočjo zaradi nadomestnega materinstva.

Ni pa kaznivo, če se slovenski par odpravi v tujino in glede na dopustnost postopka tam dobi otroka s pomočjo nadomestnega materinstva.

Nekje zakonsko prepovedano, drugje sive lise v zakonih
Kaj pa v drugih državah? Enako kot v Sloveniji so nezakonite vse oblike nadomestnega materinstva med drugim tudi v Franciji, Nemčiji, Španiji, Italiji, Bolgariji in na Portugalskem. V Veliki Britaniji, Belgiji, na Danskem in Irskem je nadomestno materinstvo dovoljeno v primeru, ko ne gre za komercialno obliko, torej ko nadomestna mati za rojstvo otroka ni plačana. Enako ureditev poznajo tudi v Kanadi, na Novi Zelandiji in Avstraliji, kjer pa nekatere zvezne države kriminalizirajo odhod para v tujino, da bi tam prek nadomestne matere dobil otroka, druge pa to možnost dopuščajo.

Komercialno nadomestno starševstvo je na Tajskem cvetelo do leta 2015, ko so oblasti zaradi več odmevnih primerov (prej omenjeni deček Gammy) to možnost prepovedalo za tuje državljane. Od takrat morajo biti nadomestne matere krvne sorodnice enega izmed bodočih staršev.

Najdražje v ZDA, najceneje v Indiji
Najbolj priljubljene države za pare, ki želijo do družine priti prek nadomestnega materinstva, so tako trenutno ZDA, Rusija, Ukrajina, Gruzija in kljub spremembi zakonodaje še vedno tudi Indija. Pogodbo z nadomestno materjo je mogoče skleniti tudi v Mehiki, Nepalu in na Poljskem. Stroški takšnega postopka se od države do države močno razlikujejo, odvisni pa so tudi od števila poskusov, ki so potrebni za uspešno zunajtelesno oploditev, in nujnosti zdravstvenega zavarovanja. Po oceni nepridobitne organizacije Families Through Surrogacy so povprečni stroški za nadomestno materinstvo sledeči: v ZDA 100.000 dolarjev, v Ukrajini in Gruziji 49.000 dolarjev in v Mehiki 45.000 dolarjev.

Črni trg cveti na Kitajskem
Vse več je poročil tudi o tem, da črni trg nadomestnega materinstva cveti na Kitajskem, saj je povpraševanje po njem med kitajskimi pari zelo veliko. Agencije bodočim staršem zaračunavajo med 55.000 in 130.000 dolarjev, kar je zelo veliko, in jim ob tem dajejo celo možnost izbire spola otroka. Celoten postopek je sicer nezakonit, od samega nadomestnega materinstva do izbiranja na podlagi spola, a mnogi kitajski pari se odločijo za to možnost, ker metoda IVF pogosto ni na voljo, mnoge ženske si po sprostitvi politike enega otroka želijo še enega, a so za to že prestare, spet tretji so edinca izgubili in si želijo potomca.

ZDA: Kalifornija z najdaljšo zgodovino in najmanj omejitvami
Obstaja sicer malo statističnih podatkov in poročil, koliko otrok je vsako leto na svetu rojenih s pomočjo nadomestnih mater, saj mnoge države teh evidenc sploh ne vodijo. V nekaterih državah, kot so ZDA, pa ta institut ni urejen na zvezni ravni, pač pa je v domeni posameznih zveznih držav. Med zvezne države, ki dovoljujejo komercialno nadomestno materinstvo, sodijo Kalifornija, Florida, Teksas, Arkansas in Illinois. V Kaliforniji pri tem nista pomembna ne zakonski stan ne spolna usmerjenost bodočih staršev, po drugi strani pa je na primer v Michiganu za to zagrožena denarna in zaporna kazen. ZDA imajo dolgo zgodovino nadomestnega materinstva, pri tem prednjači Kalifornija, kar pomeni utečeno kolesje, jasne zakone in veliko agencij, ki povežejo bodoče starše z ženskami, ki želijo biti nadomestne matere. A celoten postopek je v ZDA občutno dražji v primerjavi z drugimi državami, zato si ga lahko privoščijo le premožni ljudje. Kar četrtina britanskih parov, ki želijo otroka dobiti na tak način, se tako odpravi v ZDA, v drugih državah pa je ta odstotek mnogo nižji.

Indija po navalu komercialno nadomestno materinstvo prepovedala
Indija je več let veljala za pravo meko "plodnostnega turizma" oziroma nadomestnega materinstva, saj je njegovo komercialno obliko dovolila leta 2002. V naslednjih letih se je v državi razcvetel tovrstni posel, prerasel je v pravo industrijo, ki je bila pred leti vredna od milijarde do 2,3 milijarde dolarjev letno. Indijke so za to, da so donosile otroka in ga nato predale bodočim staršem, v povprečju dobile okoli 6.000 dolarjev, kar je v primerjavi z drugimi državami malo, kljub temu pa je po državi vzniknilo precej klinik, v katerih so nadomestne matere - pogosto je šlo za poročene ženske z lastnimi otroki - bivale do poroda. Bodoči starši so morali za celoten paket od oploditve do poroda plačati med 10.000 in 28.000 dolarjev. Zaradi takšnega razmaha so postajala vse glasnejša opozorila skupin za pravice žensk in človekovih pravic, da gre za trgovanje z otroki in da tovrstne nosečnosti za mnoge Indijke predstavljajo visoko tveganje. Oblasti so kritike uslišale in leta 2015 komercialno nadomestno materinstvo prepovedale za tuje državljane. Po burnih razpravah, več preložitvah in odlašanjih pa so lani sprejeli tudi splošno prepoved komercialnega nadomestnega materinstva. Tako je danes dovoljeno le še altruistično nadomestno materinstvo za indijske pare, ki imajo zdravniški dokaz o neplodnosti. Te možnosti ne morejo uporabiti samski in istospolni pari.

Zelena luč v Rusiji, Ukrajini in Gruziji
Tako danes za države, v katerih je najlaže priti do otroka prek nadomestne matere, veljajo Rusija, Ukrajina in Gruzija, saj je njihova zakonodaja na tem področju najbolj permisivna ali pa sploh ne obstaja. V Gruziji so tako že leta 1992 sprejeli zakon, po katerem je darovanje semena in jajčec, pa tudi nadomestno materinstvo, dovoljeno, nadomestna mati pa nima nikakršnih roditeljskih pravic do rojenega otroka. V Rusiji je dovoljeno tako gestacijsko kot komercialno nadomestno materinstvo, a vzrok zanj mora biti zdravstvene narave, na primer večkratni neuspeli poskusi zanositve z metodo IVF ali takšno stanje maternice, ki onemogoča zanositev. Na rojstnem listu otroka ni zapisano ime nadomestne matere, obenem pa ni nujno, da je otrok gensko povezan s katerim koli od bodočih staršev.

Ukrajina pa je nadomestno materinstvo dovolila z zakonom leta 2002, v katerem je tudi zapisala, da imata zakonite pravice do otroka le bodoča starša, ne pa nadomestna mati ali darovalka jajčeca, če gre za drugo žensko. Obvezen je pisni dogovor vseh vpletenih. Samske ženske in pari se lahko odločijo tudi za gestacijsko nadomestno materinstvo.

Predvsem ameriške agencije, ki so posrednice za nadomestno materinstvo, pa ob tem opozarjajo, da ni le črka na papirju tista, ki določa, katera država je najprimernejša, da se v njej poišče nadomestno mater. Pomanjkanje zakonov in pravil lahko namreč hitro pripelje do različnih pravnih zapletov.

Komercialno nadomestno materinstvo naj bi dopuščali tudi v Keniji, Maleziji in Nigeriji, a zato, ker zakonodaja, ki bi urejala to področje, sploh ne obstaja.

Moralna, etična in psihološka vprašanja
Ker ne obstaja mednarodnopravna ureditev za nadomestno materinstvo, se lahko novopečeni starši ali njihovi novorojenčki znajdejo v začaranem krogu papirologije in birokracije. Nekateri otroci postanejo celo ljudje brez državljanstva, nekateri starši morajo čakati več mesecev, da se lahko z otrokom vrnejo v domovino, spet drugim različne države ne priznajo starševstva. Ko je Indija še dovoljevala komercialno nadomestno materinstvo za tujce, je bil takšen otrok ob rojstvu brez državljanstva, saj nadomestna mati ni imela nikakršnih roditeljskih pravic. Zaplete se tudi v primerih, ko se starša razideta. Če je oče na primer prispeval seme, jajčece pa je darovala neznana ženska, bo najverjetneje oče dobil skrbništvo nad otrokom, mati pa ne bo imela nobenih pravic, saj z njim ni gensko povezana. Zapletov je lahko še cel kup, zato mnogi pravniki opozarjajo, da bi se morale države čim prej uskladiti in sprejeti mednarodno pogodbo, podobno haaški konvenciji o posvojitvah, s katero bi osnovali vsaj temeljna pravila, ki bi jih morale upoštevati vse države.

Pojavljajo se tudi moralna, socialna in etnična vprašanja. Je prav, da družba omogoča ženskam, da sklepajo pogodbe o svojem telesu? Kako etično je nadomestno materinstvo, ko med nadomestno materjo in bodočima staršema obstaja velika premoženjska razlika? Kdo v primeru telesnih okvar zarodka odloča o morebitni prekinitvi nosečnosti? Kakšna je definicija matere? Je etično, da klinike za plodnost trgujejo s spolom še nerojenega otroka? Ima otrok, ki ga je rodila nadomestna mati, pravico poznati ljudi, ki so bili vključeni v njegovo spočetje?