Predstavniki Otpora so se po koncu svoje "domače" naloge prelevili v inštruktorje revolucije. Izkušnje delijo po vsem svetu. Sodelovali so z ukrajinskimi "oranževci", arabskimi “pomladniki” in drugje.
Povod za pogovor z Marovićem je protestni val v Sloveniji, pa tudi črno-bela ikonografija, opremljena z vzklikom "Gotof je!", ki je hitro dobila svoje lokalne, narečne odvode. Marović žogico vrača Sloveniji in med drugim pravi, da je bil izvirni, protimiloševićevski “Gotov je!” navdihnjen z opusom aktivistično-umetniškega kolektiva Neue Slovenische Kunst – NSK.

Lahko po vašem mnenju protesti v Sloveniji privedejo do nekega otipljivega rezultata?
Potencial vedno obstaja. Največja težava nestrankarskega oziroma zunajstrankarskega povezovanja pa je, da se vedno začne v obliki protesta, ker demonstranti niso zadovoljni z določenimi razmerami v družbi, pa tega ne morejo izraziti skozi institucije. Te institucije jih skušajo pretentati ali pa ne opravljajo svojega dela. In potem se vse prelije na ulico – v glavnem v obliki protesta. Večinoma protesti po nekem času pojenjajo in ne dajo nikakršnih rezultatov. Vendar obstaja možnost, da ljudje, ki sodelujejo na protestih, oblikujejo določene cilje in zahteve – da se torej organizirajo. S tem se protest preoblikuje v gibanje. In zakaj je pomembno, da se protest preoblikuje v gibanje? Zato, ker lahko gibanje vrši pritisk in to dalj časa – več mesecev ali celo let, kolikor je potrebno, da bi se zgodile prave spremembe. Če bi torej ocenjeval, ali se lahko kaj takega zgodi pri vas, bi dejal – obstaja potencial, ampak predtem vsekakor morajo biti cilji in zahteve formulirane.

Lahko naštejete nekaj uspešnih primerov?
Naj najprej povem na svojem primeru. Mi smo proti Miloševiću protestirali leta 1996 – štiri mesece. Rezultati so bili diskutabilni. To je bil torej naš protest. Vendar smo med tem protestom formulirali svoje cilje in strategijo, tako da smo dve leti pozneje oblikovali Otpor, ki mu je uspelo dokončati delo in vreči Miloševića z oblasti. Podobno je bilo v Ukrajini, kjer je gibanje Ukrajina brez Kučme oziroma protest, ki ga je gibanje organiziralo po umoru Gongadzeja leta 2000, dal le majhne rezultate. Vendar so ljudje, ki so skupaj protestirali, sedli in štiri leta pozneje pripravili oranžno revolucijo. Podobno je bilo tudi v Egiptu, kjer je organizatorjem protestov leta 2005 pozneje uspelo oblikovati zahteve in strategije proti Mubaraku, kar je vodilo v njegov padec pet, šest let pozneje.

Zakaj je Islandcem uspelo hitreje?
Islandija je dober primer. Ko se je pojavil finančni in ekonomski zlom, so se začeli protesti, ki so bili v prvih dneh precej kaotični. Vendar je islandskim aktivistom uspelo zelo hitro sesti, oblikovati zahteve in o zahtevah prepričati veliko skupino ljudi, pravzaprav oblikovati koalicijo, ki so jih podprli. Zahtevali so spremembo sistema, ekonomskega in političnega, uspeli celo, da o zahtevah prepričajo celo člane vladajoče stranke, kar je neverjetno. S tem so v pol leta, letu omogočili velike spremembe na islandskem političnem prizorišču. In to samo zato, ker so pravočasno in jasno definirali cilje in zahteve svojega boja.

Veliko se je poročalo o islandski krizi, zelo malo pa o njihovem izhodu iz krize. Zakaj? Se drugi bojijo?
Tudi to. Institucije se bojijo alternativnega organiziranja. Najraje bi videle, da se ljudje organizirajo skozi institucije. Če koga kaj moti, naj se pritoži instituciji. Težava pa je, da so predvsem v zadnjem času institucije začele odvračati pozornosti in zato ljudje več ne verjamejo, da lahko težave rešijo skozi institucije. Zato potreba po alternativnem organiziranju. Politična moč je namreč v ljudeh. Če se torej ljudje organizirajo zunaj institucij, potem je tudi politična moč zunaj institucij. In to je tisto, česar se institucije najbolj bojijo.

Kako se neko novo gibanje izogne političnemu vplivu že obstoječih političnih elit?
Velika težava je lahko politična manipulacija neke politične opcije. Edini način, da gibanje to prepreči, pa je jasna formulacija strategije in ciljev. Če jih ne formuliramo mi, potem jih bo skušal nekdo namesto nas, s čimer pa zelo verjetno ne bomo zadovoljni – predvsem s končnim rezultatom ne. Strateški in ne spontani način organiziranja je zelo pomemben del. Zelo pomembno je, da se ljudje organizirajo strateško, na horizontalen način. Potrebe po hierarhiji tukaj ni, niti ni potrebe za neki komite – torej ni nujno vertikalno organiziranje. Pomembni so cilji, ne sme jih biti preveč, biti morejo jasni in tako formulirani. Tako lahko sodeluje veliko število ljudi. Tako se prepreči manipulacija. Tiste politične opcije, ki so pripravljene podpreti te cilje, so seveda hvala bogu dobrodošle. Če pa ciljev ni, je možnost manipulacije precejšnja, ker je edino, kar je vidno, nezadovoljstvo. Se pa ne vidi jasna smer, kam to nezadovoljstvo vodi, tako da lahko posamične politične opcije to preusmerijo tja, kamor odgovarja njim.

Otpor je svetoval različnim upornikom. Kako?
Najpomembneje je oblikovati strategijo. Kot sem že rekel, pomembna je jasnost ciljev in zahtev. Poleg tega je zelo pomembno, da so vsi disciplinirani in nenasilni. Gibanje se more vzdržati vsakršnega nasilja, tudi na mogoče provokacije ne sme odgovoriti nasilno. To je pomembno zato, ker je nasilje na strani tistih, ki imajo moč. Tisti, ki imajo moč, si želijo z nami komunicirati nasilno. Tisti, torej mi, ki imamo v rokah argumente in resnico, morajo v svojem boju operirati z argumenti in resnico, ne z nasiljem. Nasilje tudi onemogoča oblikovanje široke fronte - velike koalicije državljanov. Večina namreč ne želi sodelovati v nasilju. Raziskave zadnjih let so pokazale, pa tudi v knjigah lahko to preberemo, da je kakovost izida boja neprimerno večja, če je bil boj nenasilen, kot pa če je vseboval tudi elemente nasilja. Raziskave kažejo, da so bila nenasilna gibanja v zadnjih sto letih več kot 50-odstotno uspešna pri izpolnitvi ciljev, nasilna gibanja pa imajo manj kot 20-odstotni uspeh. Torej tudi statistika podpira mirne proteste.

Kako ohraniti mirno kri, če se v tvoje vrste pomešajo tudi provokatorji?
Kako se ubraniti provokacij, je največja težava. Mogoče je, da gre za provokacijo nasprotne strani ali pa za infiltracijo provokatorjev, ki skušajo spodbuditi nasilje in dejansko celoten protest ali gibanje pomikajo v neželeno smer. Zato je tako zelo pomembna tudi disciplina. Če smo gibanje, ki je horizontalno organizirano, še ne pomeni, da ne potrebujemo discipline. Še kako je pomembna, dosega pa se skozi jasne vnaprej določene cilje – z vnaprej določeno metodo, kako se bomo borili za lastne cilje. To mora biti jasno vsem, mora biti objavljeno. Znotraj gibanja pa morajo obstajati ljudje, ki preprečujejo vsakršne izgrede demonstrantov. Tako je mogoče tudi provokacije druge strani lažje nadzorovati in nanje odgovoriti. Nasilje je tako težava nasprotnika, saj mora pojasniti, zakaj se je zatekel k sili. To notranjo enotnost gibanja je treba doseči. Za to ni potrebna neka komplicirana organizacija, treba je vedeti, kaj so cilji in metode boja nekega protesta.

Je kdo iz Slovenije z vami, z Otporom, navezal stik?
Mene ni poklical niče, niti nikogar izmed organizatorjev ne poznam. Vendar v obdobju, ko so prek spleta dostopne vse informacije, pravzaprav ni potrebe, da bi se kdo obračal na nas. O tem je veliko napisanega, obstajajo številni filmi – tako da se je sorazmerno lahko naučiti. Tega recimo mi nismo imeli na voljo, ko smo se borili, čeprav smo si želeli.

V Mariboru je bilo julija predavanje enega izmed članov Otpora – prav na to temo.
Mi imamo predavanja povsod po svetu. Naše izkušnje so številnim zanimive in pogosto tudi velik navdih. V primeru Otpora so se organizirali mladi ljudje, ki sicer niso bili vključeni v politične tokove, ki niso bili člani strank niti na položajih, in napravili največje gibanje v Srbiji. To je velik navdih za tiste, ki se skušajo alternativno organizirati. Nekdanji člani Otpora imamo tako predavanja in predstavitve po vsej Evropi in vsem svetu, težko pa bi rekli, da ima to večji vpliv od navdiha. Ljudi motivirajo in navdihnejo.
Parole, ki jih uporabljajo v Sloveniji, so pravzaprav vaše (gotof je – gotov je).
To je ta navdih, o katerem govorim. Očitno je navdih prišel od Otpora. Ampak, moj bog, moram priznati, da smo mi dobili navdih iz Slovenije – od Neue Slowenische Kunsta, od tega kar so oni počeli v 80. Oni so vplivali na vso našo simboliko, črno-belo ikonografijo. Za številne stvari, ki smo jih počeli, se lahko zahvalimo NSK-ju. Tako gre to.
Kriza je povsod ... Glede na to, da je bila Slovenija vedno prva v nekdanji Jugoslaviji, se vam zdi verjetno, da bo tudi zdaj prva nekaj spremenila?
Sploh se ne bi čudil, če bi se v Sloveniji pojavile neke spremembe, alternativne oblike organiziranja ali nečesa podobnega. Omenil sem že NSK in to, da je bila Slovenija v 80. letih v nekdanji Jugoslaviji zelo avantgardna. Lahko rečemo, da je na nekaterih področjih vzpostavila nekaj, kar je pomembno širše kot na Balkanu. Gre za obliko organiziranja, ki je nastajala med umetniškimi in disidentskimi skupinami. Torej, to se je že enkrat zgodilo, tako da se ne bi čudil, če bi se v bližnji prihodnosti pojavila neka nova oblika organiziranja prav v Sloveniji.
Ampak, sploh v zadnjem času, umetniški krogi nikjer niso cenjeni in vplivni.
Vladajoča elita nadzor izvaja na dva načina. Prvi je za zasnovan na mehkih sredstvih nadzora – gre za to, da ljudi prepričujejo, da so del sistema. Če pa pride do alternativnega organiziranja, torej delovanja zunaj sistema, potem se elite oziroma vlade v nekaterih državah zatečejo k represiji. Alternativno obliko organiziranja skušajo prekiniti grobo. Mislim, da je ključ najprej alternativno organiziranje, ki deluje zunaj obstoječih institucij, še posebej če te institucije ne upravičujejo pričakovanj državljanov. Če upravičujejo pričakovanja, potem seveda vsi delujejo skozi institucije. Težava je, kadar institucije zavajajo javnost. Takrat postane alternativno organiziranje zanimivo.
Ali bi se odzvali, če bi vas kdo iz Slovenije zdaj prosil za nasvet?
Seveda, nobene potrebe nimamo po ekskluzivnosti. Naše izkušnje delimo z vsemi, kot med drugim tudi v tem pogovoru. Menim, da je o tem treba slišati, da je o tem treba razmišljati. Mirna oblika odpora je bila namreč uspešna v številnih državah.
Kateri so bili vaši cilji – katere ste dali na papir?
V primeru Otpora je bilo zelo pomembno, da smo v deklaraciji zapisali, da je naš osnovni cilj, da Milošević odide z oblasti. Vendar – na volitvah. Da bomo torej Miloševića vrgli tako, da bomo proti njemu glasovali na volitvah. Težava je bila, da so bile v Srbiji volitve zmanipulirane, da je ves čas obstajala volilna kraja. Zato je večina opozicijskih strank bojkotirala volitve, niso hotele sodelovati na takih volitvah. Mi smo se pa odločili sodelovati na volitvah, vendar smo pripravili strategijo ob morebitni volilni kraji. Tako je Milošević tudi padel. Poskusil je z volilno krajo, vendar je na koncu celotna Srbija pokazala državljansko neposlušnost in z organizirano splošno stavko je padla Miloševićeva oblast. To je bila naša strategija.
Ste danes zadovoljni z izidom?
Zadovoljni smo, ker smo tako vzpostavili zamenljivost oblasti in to, da se oblast menja na volitvah, kot se je recimo pokazalo tudi na zadnjih volitvah. Težava pa je, da je to le prvi korak k celoviti spremembi sistema. Pri tem se je Srbija malo izgubila. Namesto da bi vztrajali pri tem, kar smo začeli 5. oktobra, smo se začeli ukvarjati z vsem, nismo pa vzpostavili temeljev novega sistema. In kaj se je zgodilo? Zgodilo se je to, da so nove oblasti izrabile institucije in sisteme, kakršne je vzpostavil že Milošević. Izrabljali so jih za osebno korist. Ker ni bilo prave reforme, smo danes tukaj, kjer smo.
Ali v Srbiji morda danes obstaja neka alternativa?
Seveda, alternativno organiziranje je potrebno vedno, kadar institucije ne delujejo tako, kot bi morale.
Kako? Je potrebna nova opcija - ponudba, ali je mogoče to doseči tudi skozi preobrazbo obstoječih strank in opcij?
Pomembno je, da se tudi stranke reformirajo. Ni dovolj zgolj sprememba oblasti, temveč sprememba v načinu vladanja. Nam, Otporu, je uspelo spremeniti oblast in le delno način vladanja. Ni več represije, vseeno pa so določene oblike vladanja ostale iz prejšnjih časov. Ni nam jih še uspelo spremeniti, kar pa ne pomeni, da jih ne bomo.
Marta Razboršek, RTV Slovenija, Beograd