Po zlomu bančnega sektorja oktobra leta 2008 je padla v globoko finančno, gospodarsko in politično krizo. Ko je spomladi leta 2009 prisegla nova vlada – prejšnjo je kriza namreč odnesla -, se je Islandija prvič odločila, da bo zaprosila za članstvo v Evropski uniji. To Evrope ni pretreslo, pretresla pa jo je moč narave, ki se je prebudila na tem otoku v središču Atlantskega oceana.

Spomladi letos je namreč ob ledeniku Eyjafjallajökull na jugozahodu države izbruhnil ognjenik, katerega pepel je za več dni ustavil evropski zračni promet, zmedo pa povzročil po vsem svetu. Še najmanj so njegov vpliv čutili v Reykjaviku, islandskem glavnem mestu, kamor je pepel prvič prineslo šele pred približno dvema tednoma. Takrat, ko smo deželo na robu evropske celine, če ne že kar na robu sveta, obiskali tudi mi.

Če bi Islandijo obiskali pred dvema letoma, bi bila njena podoba verjetno drugačna - na tem otoku, ki so ga v devetem stoletju naselili Vikingi, je namreč dolga leta po dokončni osamosvojitvi od Danske leta 1944, sploh pa v letih po letu 1990, vladalo izobilje. Z zlomom treh največjih islandskih bank, Glitnir, Kaupthing in Landsbanki, katerih dolgovi so presegli desetkratno vrednost islandskega bruto domačega proizvoda, je morala Islandija zaprositi za mednarodno pomoč ter sprejeti stroge varčevalne ukrepe. Skrčilo se je gospodarstvo, bančni sektor je tako rekoč propadel, brezposlenost pa se je s povprečja dveh in pol odstotkov med letoma 1999 in 2007 čez noč povečala na več kot osem odstotkov. "Kar naenkrat imam številne prijatelje brez službe," pravi celo Urður Gunnarsdóttir z ministrstva za zunanje zadeve. Da je bila Islandija nekoč res zgodba o uspehu, dokazuje tudi to, da so imeli v nekaterih drugih državah Evropske unije osemodstotno stopnjo brezposelnosti še pred krizo.

"Lastniki bank, menedežerji, nadzorniki, politiki; vsem je spodletelo, da so se zgodili tako dramatični dogodki na Islandiji," meni gospodarski minister Gylfi Magnússon, ki je zdaj prepričan, da je Islandija na pravi poti in da je okrevanje hitrejše, kot so upali. Islandija je morala tako rekoč čez noč postaviti nov bančni sistem, a medtem ko je bilo uničeno finančno premoženje, je realno gospodarstvo kljub krčenju ostalo na nogah. Ribiška industrija deluje naprej, energetski sektor, ki je zaradi večinske rabe obnovljivih virov energije med najuspešnejšimi na svetu, znova napreduje, prav tako se ni skrčil turizem. Še več, lani so na Islandiji imeli več turistov kot kadar koli prej. Na porast turistov kljub bljuvajočemu ognjeniku upajo tudi letos.

Evropska bitka
Islandska vlada je po teh dramatičnih dogodkih lani zaprosila za članstvo v Evropski uniji, in ker je Evropska unija tako rekoč edina evropska povezava, v kateri Islandija ne sodeluje – je namreč članica Evropskega gospodarskega območja, Evropskega združenja za prosto trgovino, schengenskega območja ipd. – ima nalogo precej olajšano. Še preden je začela pristopna pogajanja, ima deset pogajalskih poglavij že usklajenih z evropsko zakonodajo, vsaj deloma nadaljnjih enajst, pogajati se bo tako morala le pri dvanajstih poglavjih. Nekoč je Olli Rehn, takrat še evropski komisar za širitev, dejal: "Če so pristopna pogajanja k Evropski uniji maraton, potem je Islandija že pretekla 40 kilometrov."

A najzahtevnejše naloge za Islandijo niso v Bruslju, temveč doma. Po zadnjih javnomnenjskih raziskavah bi namreč na referendumu članstvu v Evropski uniji nasprotovalo kar 60 odstotkov Islandcev, podprla pa bi ga le približno četrtina.

Gospodarski minister Magnússon, ki je kot predstavnik vlade seveda privrženec približevanja Evropski uniji, se zaveda, da je daleč najbolj pereča politična tema oziroma glavni razlog nasprotovanja približevanju Uniji ribištvo. Na ribištvu še vedno sloni večji del islandskega gospodarstva, hkrati pa je po tradiciji velik ponos Islandcev. Islandija letno proizvede štiri tone ribjih izdelkov na prebivalca, kar je v primerjavi s povprečjem v državah Evropske unije, ki znaša 10 kilogramov, ogromno. Ribe so glavno izvozno blago Islandije, v zadnjih desetih letih so predstavljale tudi do polovico vsega izvoza. Da bi se morala Islandija kot ribiška velesila podvreči evropski zakonodaji na tem področju in svoje vode odpreti drugim evropskim ladjam, je za mnoge nepredstavljivo.

Tudi za Pálla Vilhjálmssona iz društva Heimssýn, ki je nastalo z namenom Islandiji preprečiti vstop v Evropsko unijo, je ribištvo eden izmed glavnih razlogov, da nasprotuje včlanitvi v Evropsko unijo. A še več, pravi, da bi Evropska unija za Islandijo pomenila politično, gospodarsko in socialno nazadovanje. "Evropa se zaradi nas ne bo spremenila," pravi Vilhjálmsson, ki upa, da se bodo Islandci spravili k pameti, umaknili prošnjo za članstvo, ki so jo po njegovem mnenju vložili preprosto zaradi šoka, v katerem se je znašla država, in nadaljevali dobre odnose z Evropsko unijo. Od zunaj.

Politično kočljiva tema ob razpravah o Evropski uniji je tudi kmetijstvo. Andrés Pétursson in Gunnar H. Ársælsson iz Evropskega gibanja na Islandiji, ki si močno prizadeva za spreobrnitev javnega mnenja v korist Uniji, poudarjata, da se kmetje, ki jih je le še za dva in pol odstotka delovne sile, o Evropski uniji sploh nočejo pogovarjati. Približevanju Evropski uniji tako nasprotujejo, da celo oglašujejo, da bi se morali ob morebitnem vstopu v Evropsko unijo islandski možje pridružiti "evropski vojski". Neki kmet, ki smo ga spoznali ob ognjeniku, je dejal, da prav zaradi "evropske vojske" nasprotuje približevanju. V Evropskem gibanju so prepričani, da je Islandija prav zaradi sodelovanja v drugih evropskih povezavah že na dveh tretjinah poti v Evropsko unijo. "A če te ni tam, za mizo, nimaš nobene besede pri soodločanju," dodajata.

Islandci imajo dovolj politike
Finančna kriza pa ni "odnesla glav" le lastnikom kapitala, temveč tudi vladi premierja Geira Haarda. Pravzaprav so predsednike strank zamenjale prav vse stranke razen stranka Levih zelenih. Islandci so pred letom dni na volitvah izbrali socialdemokratsko stranko Johanne Sigurdardottir, ki je, mimogrede, postala prva premierka na svetu z odkrito homoseksualno usmerjenostjo. To, povedo Islandci, ni bila nikoli tema predvolilnih razprav ali kampanj. In kot letalska družba Icelandair oglašuje že na potovanju do otoka – Islandija je ena redkih držav na svetu, kjer lahko premierko najdeš v telefonskem imeniku. Da so vsa imena v telefonskem imeniku sicer v obdobju prenosnih telefonov ni več res, pravijo Islandci, a da so vsi na dosegu roke, smo se prepričali tudi sami. Medtem ko nam je navdušena vodička v parlamentu tako mimogrede predstavila predsednico parlamenta, ki je šla mimo, se je potiho mimo nas sprehodila še premierka. In medtem ko je bila predsednica parlamenta radoživa, je premierka šele na "dobro jutro" le pogledala izpod čela in se takoj umaknila. Po svoji izvolitvi lani je za tuje medije tako rekoč nedosegljiva.

A da Islandci tudi z delom nove vlade niso zadovoljni, so pokazali prav na zadnjih lokalnih volitvah. V Reykjaviku je namreč zmagala tako imenovana The Best Party ("najboljša stranka"), katere vodja je eden najslavnejših islandskih komikov, njegovo listo za mestni svet pa sestavljajo številni igralci in drugi predstavniki kulturnega sveta.

Nekoč še središče sveta?
Islandski volivci so že poskrbeli za to, da so se odnosi z dvema članicama Evropske unije izredno ohladili. Na referendumu so namreč izglasovali, da ne želijo biti tisti, ki bodo odplačevali dolgove spletne podružnice propadle zasebne banke Landsbanki, imenovane Icesave, nizozemskim in britanskim varčevalcem, ki so z banko poslovali. Po referendumu 6. marca nove rešitve za povrnitev dolgov še niso dosegli.

Iz Islandije so se pred nekaj leti umaknili tudi Američani, ki so imeli na jugozahodu države vojaško oporišče. Kot je jasno na vsakem drugem koraku, so izredno zanimanje za Islandijo začeli kazati Kitajci. Prav med našim obiskom sta delegaciji Kitajske in Islandije v Reykjaviku podpisali dogovor o neposrednih medvalutnih zamenjavah. Ob tem ni zanemarljivo, da po izjemnem padcu zaradi finačne krize islandska krona velja za izredno nestabilno in nezaželeno valuto. In v čem je interes Kitajcev? S taljenjem severnega pola se odpirajo nove plovne poti in morda bo nekoč imela Kitajska najbližjo pot do Evrope in ZDA prav čez osamljeni otok v Atlantskem oceanu.

Eja – fjatla - jokud
In kako je videti sila narave, ki je onemogočila letalski promet po vsej Evropi in povzročala zajemanje sape ob veličastnih posnetkih pepela, ki ga je z vso mogočnostjo bljuvalo kilometre daleč? Trenutno – nič posebnega. Ko so Islandci poskušali nas, skupino evropskih novinarjev, prepričati, češ če dobro pogledate, vidite malo dima, smo se po nekajminutnem buljenju v hribe in čakanju na to, da le nekje nekaj izpljune, le spogledali in skomignili z rameni. Nihče ni videl ničesar. Sama sem za trenutek celo pomislila – tak je kot naše Pohorje.