Crane je bil namreč eden ključnih akterjev pri ustanovitvi zloglasne neonacistične mreže Blood and Honour, bil je skrajni desničar, ki je sejal strah po ulicah Londona, nasilnež, ki je organiziral napade na temnopolte in večkrat obsojen zaradi svojih rasističnih izpadov. Bil pa je tudi homoseksualec, ki je priznal, da živi dvojno življenje, šele, ko je bil že skoraj na smrtni postelji. 8. decembra 1993 je 35-letni Nicky Crane umrl za posledicami aidsa.

Nicola Vincenzo Crane - po mami italijanskega rodu - se je rodil leta 1958 v jugovzhodnem Londonu kot eden izmed desetih otrok. Pri 20 se je pridružil Britanskemu gibanju (BM) in zahvaljujoč svoji karizmi (govorniških spretnosti pač ni imel) postal eden izmed njegovih lokalnih organizatorjev.
Kot vsi BM-ovci se je oblačil v črne uniforme, pošite z nacističnimi simboli. Navduševala ga je ideologija nacionalnega socializma, katere pripadniki so za novimi člani oprezali predvsem med razočaranimi predstavniki delavskega razreda. Cranov idol je bil Hitler. "Adolf Hitler je bil moj Bog," je povedal v intervjuju leta 1992. "Bil je moj firer, moj vodja. In vse, kar sem počel, je bilo za Adolfa Hitlerja."

"Hujši kot žival"
Leta 1980 je z razbito steklenico napadel temnopolto družino na avtobusni postaji blizu postaje Liverpool Street. Za napad je dobil pogojno kazen, sodnik pa ga je označil, da je "hujši kot žival". Istega leta je s svojo stoglavo tolpo skinheadov iz BM-a na Brick Lanu napadel skupino azijskih priseljencev, kmalu za tem pa so se z železnimi palicami, noži in cepini spravili še na skupino mladih temnopoltih obiskovalcev kina Odeon na jugovzhodu Londona. Za napad je dobil štiri leta zaporne kazni, na razsodbo pa se je odzval z nacističnim pozdravom.

Crane je bil tudi na čelu napada na protirasističnem koncertu v londonskem Jubilee Gardens in fotografije, kako pridrvi na oder med nastopom Hanka Wangforda so naslednji dan zaokrožile po vseh večjih časopisih v državi. Še celo med skrajnimi desničarji je slovel kot zelo brutalen.

Z nacističnimi simboli tetoviran 1,90 metra visoki mladenič je hitro postal ikona britanskih radikalnih desničarskih gibanj, njegov obraz so natisnili na stotine majic in koledarjev, ki jih je izdelovala skinheadovska trgovina The Last Resort, pa tudi na naslovnico kompilacijskega pankovskega albuma Strength Thru Oi!, a so na njej njegove nacistične tetovaže naknadno izbrisali. Album je založba Decca hitro umaknila iz prodaje, ko je prišla na dan Cranova identiteta in obsodbe, in ni treba poudarjati, da je danes vroče zbirateljsko blago.

"Po videzu in slovesu je poosebljal desničarski idealizem - bil je fašistična ikona in idealen fant za na plakate," je zapisal Sean Birchall v svoji knjigi Beating The Fascists: The Untold Story of Anti-Fascist Action (Premagati fašiste: Nikdar povedana zgodba o antifašističnih akcijah). Plakate z Nickyjevo podobo si je tisti čas na stene svojih spalnic obešala cela generacija britanskih najstnikov, ki ni imela pojma o nacistični ideologiji, jim je pa nadvse ugajal videz natreniranega, obritega in tetoviranega razboriteža, ki dobesedno brca svet s svojim bulerjem.

Kri in čast
Ko je leta 1984 prišel iz zapora, je delal kot vodja varnostnikov za skinheadovski band Skrewdriver, z njim in njegovim pevcem, Ianom Stuartom Donaldsonom, pa je ostal povezan do konca desetletja. Med drugim je oblikoval za njih dve naslovnici albumov in napisal besedilo za pesem Justice. Leta 1986 je bil po pretepu na podzemni železnici znova obsojen na šestmesečno zaporno kazen, leto dni za tem pa je z Donaldsonom ustanovil danes eno najbolj zloglasnih neonacističnih mrež Blood and Honour.

A kar je pri vsem tem najbolj fascinantno, je, da je Nicky Crane živel dvojno življenje kot homoseksualec. Čeprav je po lastnih besedah imel prvič spolne odnose z moškim šele leta 1984, pri 26, pa je za tem hitro postal redni in navdušeni obiskovalec londonskih gejevskih klubov, kot so Heaven, Bolts in the Bell pub, celo londonske parade ponosa se je udeležil leta 1986 in nastopil v nekaj amaterskih gejevskih pornofilmih.
V nekem sadomazohističnem klubu je delal enkrat kot pobiralec smeti, drugič kot sel, spet tretjič kot vratar. Delal je tudi za varnostno agencijo Gentle Touch in se je prav zaradi svojega dela pri varovanju lahko gladko otresel vseh povezav z londonsko gejevsko sceno, za nameček pa se je v javnosti pogosto pojavljal s tem ali onim dekletom pod roko. A, kot poročajo priče - nobena ni ostala prav dolgo in z nobeno "ni imel kemije".

Šokiral vse
Da je homoseksualec, je Crane priznal leta 1992 v oddaji kanala Channel 4, imenovani Skin Complex. V oddaji je Crane skupaj z nekaterimi drugimi homoseksualci pojasnjeval, zakaj delujejo na skinhead sceni. Takoj po predvajanju oddaje so se ga njegovi neonacistični kolegi, vključno z Donaldsonom, odrekli, slednji pa je dejal, da se počuti "še bolj izdanega kot vsi drugi".
"To samo kaže, da nacionalizem in homoseksualnost ne gresta skupaj, ker je nacionalizem pravi ideal, homoseksualnost pa izprijenje," je dejal. Nad razkritjem, da je "eden od njenih" neonacist, ni bila ravno navdušena niti londonska gejevska scena, za katero je bil kljukasti križ simbol pregona gejev in lezbijk.

O Cranu je takrat v članku z naslovom "Nazi Nick is a Panzi" (Naci Nick je homič) pisal tudi britanski časnik The Sun, ki je objavil fotografijo Crana z obrito glavo, spranimi kavbojkami, bulerji in sekiro v rokah. V intervjuju je Crane dejal, da se je v zadnjem času začel počutiti zelo hinavsko, ker je bilo nacistično gibanje tako protigejevsko naperjeno, zato se je odločil, da ne more biti več del tega gibanja. Dejal je, da se sramuje svoje preteklosti in vztrajal, da se je spremenil in da ne ocenjuje več ljudi glede na njihovo barvo kože.

Crane je umrl zaradi z aidsom povezane bolezni leto in pol po tem, ko je javno priznal, da je gej. Ob njem je bil mladenič po imenu Craig, ki naj bi bil, tako znanci para, "eden njegovih fantov".
K. S.