A Norvežani skušajo živeti naprej, čeprav te tragedije pozabili ne bodo nikoli. Dokaz za to je tudi dejstvo, da se je v začetku julija podmladek laburistične stranke - prav mladi člani te stranke so bili Breivikove žrtve, saj se je na strelski pohod odpravil na otoček, na katerem so imeli poletni tabor -, po letu dni premora znova zbrali v bližini Osla na poletnem druženju. Še več, udeležilo se ga je ogromno mladih, več kot tragičnega leta 2011, kot bi mladi rod želel dokazati, da so premagali strah in želijo živeti čim bolj normalno.

"Vrnitev na Utoyo je najboljši način, da se spomnimo te obletnice," so dejali laburisti, prostovoljci te stranke pa na otoku zamenjujejo okna in čistijo okolico, saj želijo kljub veliki črni piki nadaljevati postavljanje poletnih taborov na tem otočku, na katerem se zbirajo že 60 let.

"Generacija 22. julij"
V politiki so ostali dejavni tudi številni izmed preživelih na taboru leta 2011. Norvežani se bodo septembra namreč odpravili na parlamentarne volitve, na katerih se bodo za poslanski stolček potegovali tudi novi obrazi, znani kot "generacija 22. julij" - gre za mlade člane laburistične stranke, ki so preživeli Breivikov pokol.

Norvežani so odločeni, da bodo premagali strah pred Breivikovim duhom, tudi politični vrh z izjavami prepričuje sodržavljane, da je šlo za osamljeno dejanje. Zunanji minister Jonas Gahr Store je tako pred dnevi izjavil, da Breivik "ni uničil naroda, saj dejanja enega samega človeka nimajo moči, sporočila in zaleta, da bi spremenila Norveško". "Kar se je zgodilo, nas se je dotaknilo in nas zaznamovalo ..., a nam hkrati vlilo novih moči. Dobili smo namreč moč, da sami odločamo o svoji prihodnosti," pa je izjavil vodja mladega krila laburistov Eskil Pedersen.

Nekateri preživeli v poslanske klopi?
Laburisti so sicer na oblasti zadnjih osem let, kot kažejo javnomnenjske raziskave, pa bi tokrat utegnili doživeti poraz proti opozicijskim konservativcem. Z nekaj kandidati, ki so se rešili zloveščega otoka Utoya, pa bi lahko potrkali tudi na čustva volivcem. Ta mlada generacija laburistov naj bi v predvolilni kampanji sprožila tudi vprašanje, zakaj Norveška ne pozna smrtne kazni in zakaj Breiviku niso v zaporu zaostrili bivalnih razmer.

Mnogi strokovnjaki pa opozarjajo, da se je v Norvežane naselil "Breivikov sindrom", zaradi katerega bodo manj strpni in bolj sumničavi do vseh drugačnih mnenj in stališč, četudi ne bodo močno odstopala od večinskih dejanj. Ena glavnih tem predvolilne kampanja naj bi bila zato tudi politika do priseljencev. "Ne gre za samo imigracijsko politiko kot takšno, ampak predvsem za etnična in verska vprašanja, ki jih prinaša s seboj," je dejal Tore Sinding Bekkedal, eden izmed preživelih, ki se poteguje tudi za poslanski mandat.

Družba ostaja strpna
Podatki kažejo, da 13 odstotkov prebivalcev Norveške pripada prvi generaciji priseljencev, daleč največ jih prihaja iz Poljske in Švedske. Po dveh letih od Breivikovega krvavega pohoda pa javno mnenje kaže, da Norvežani niso spremenili mnenja o tujih priseljencih. Kar 73 odstotkov jih namreč meni, da priseljenci pozitivno prispevajo k norveški družbi, kar je za deset odstotkov več kot pred desetletjem, le petina pa jih je dejalo, da ne bi imeli nič proti, če bi se njihovi otroci poročili z imigrantom. Leta 2002 je temu nasprotovalo 40 odstotkov.

Breivika so dober mesec po napadih - spomnimo, najprej je podstavil bombo na vladno poslopje v Oslu, ki je vzela osem življenj, nato pa je na otočku Utoya ustrelil 69 ljudi, med njimi največ mladostnikov -, obsodili za umor 77 ljudi. Obsojen je bil na 21-letno zaporno kazen, ki se mu lahko podaljša, če bo še pomenil grožnjo skupnosti, kar pomeni, da bo najverjetneje do konca življenja preživel za zapahi. Breivik je med sojenjem dejal, da svojih dejanj ne obžaluje in da bi jih ponovil, hkrati pa ni sprejel sodbe sodišča.