Te besede Joeja Bidna so se izgubile v njegovem prvem in do zdaj edinem govoru na temo zunanje politike. Pozornost komentatorjev so pritegnili drugi poudarki, kot je na primer: "Amerika se je vrnila. Diplomacija se je vrnila v središče naše zunanje politike." Ko govori o politiki, Biden svojim besedam zmeraj doda osebno noto. Zato lahko domnevamo o večplastnosti povedanega, ki ni zgolj retorični prijem. Očitno gre za predsednika, za katerim moramo govore tudi brati, kajti ob zgolj poslušanju lahko kakšen odtenek uide.

Tudi šala o Benjaminu Franklinu – in Bidnovem častnem nazivu Franklinovega profesorja predsedniške politične prakse na Pennu v Filadelfiji, za katerega naj bi nekoč mislil, da ga je dobil zaradi starosti – se v govoru ni znašla po naključju. Ne le, da Franklin zdaj zre s portreta v Ovalni pisarni, tudi v State Departmentu je Biden nagovarjal diplomate in javnost "pod očmi prvega ameriškega šefa diplomatov". Franklin, ki sicer ni bil zunanji minister, velja za najpomembnejšega predstavnika ameriških interesov v Londonu v 50. in 60. letih 18. stoletja. Od leta 1776 je bil sprva neuradno, po francoskem priznanju ameriške neodvisnosti pa tudi uradno veleposlanik mlade države pri dvoru v Versaillesu (1778–1785). Če zaokrožimo vse to z Bidnovim poznavanjem zunanje politike in spominom na iskreno zanimanje zanjo še na položaju senatorja, ni dvoma – Biden tukaj misli resno. Amerika želi obnoviti svojo vodilno vlogo v svetu.

"Takoj na začetku moram poudariti, da je za Joeja Bidna najpomembnejša notranja, ne zunanja politika. /…/ Američani so ga izvolili, da reši številne težave doma," meni James M. Lindsay, vodilni strokovnjak za ameriško zunanjo politiko pri Svetu za zunanje odnose. Vsaj del teh težav ni izključno ameriški: pandemija, podnebne spremembe, migracije … Vrnitev Amerike k multilateralizmu in vnovična profesionalizacija mednarodnih odnosov, ko v ospredje prihajajo karierni profili, še do nedavnega užaljeni zaradi pečata "globoke države", ki ga je čez njihove usode udaril "skeptični" predsednik Donald Trump, v določeni točki pomeni tudi reševanje ameriških notranjih težav. Amerika ne more brez sveta in svet ne brez nje.

Obenem pa ameriški politični sistem po že večkrat citiranem mnenju zgodovinarja in politologa Perryja Andersona "pri vodenju zunanjih zadev prepušča tako rekoč neomejeno moč izvršni oblasti in daje predsedniku, ki ga tankovestna zakonodaja pogosto ovira pri doseganju notranjepolitičnih ciljev, proste roke, da deluje na tujem brez primerljivih navzkrižnih pritiskov". Če je Trump to tankovestnost postavil pod vprašaj, še zmeraj velja, da ima predsednik pri zunanji politiki neprimerno bolj proste roke. Je to za svet dobro ali slabo? Odvisno od tega, kako slabo bo kazalo razmeram doma.

Mandat Joeja Bidna se je začel izjemno aktivno, z metežem izvršnih ukazov, z reševanjem več akutnih vprašanj hkrati. Tako se predsednik loteva tudi zunanje politike. Kot seznama težav, ki jih je treba reševati. Novinka na tem seznamu je Rusija, s katero njegov predhodnik ni želel imeti posebnega opravka, Biden pa jo definira jasno in podrobno. Obenem ohranja Trumpovo nezaupljivo držo do Kitajske, "poglavitne tekmice", kot jo označuje. Čeprav bolj zadržan do Izraela – usode v Jeruzalem preseljenega veleposlaništva v Beli hiši ne želijo komentirati – Biden podpira Abrahamove sporazume, verjetno največji Trumpov zunanjepolitični kredo. "To pa ne pomeni, da izzivov odnosa med Izraelom in Palestino ni več. Še zmeraj so tukaj. Niso čudežno izginili. In s tem se moramo ukvarjati," je v intervjuju za CNN dejal državni sekretar Anthony Blinken.

Ni treba posebej poudariti, da to v odnosu do Abrahamovih sporazumov odpira več vprašanj, kot daje odgovorov. Predsednik Biden se je pripravljen vrniti k iranskemu jedrskemu sporazumu in nato začeti pogajanja o trajnejši rešitvi, a predpogoj za to je iranska ustavitev programa bogatenja urana. Zanimiv pa je tudi njegov umik podpore Saudski Arabiji v Jemnu, pri čemer ZDA vsekakor ostajajo velika zaveznica Riada. S tem Biden spreminja politiko, ki jo je zastavil Barack Obama, Donald Trump pa nadaljeval. Tudi umikanje ameriških vojakov iz Bližnjega vzhoda bo zdaj dobilo drugačno dinamiko.

Poleg omenjenega je Joe Biden govoril o ameriški soseščini, Aziji, ne pa o Evropski uniji. Ko je omenjal zaveznike kot največjo ameriško naložbo, je med drugimi mimogrede naštel Nato, Nemčijo, Francijo in Združeno kraljestvo. Ker so bili Boris Johnson, Angela Merkel in Emmanuel Macron eni prvih voditeljev, ki jih je Biden poklical kot predsednik, naj bi bila to ponazoritev osredotočanja na Evropo. A dejansko je šlo prej za tradicijo. Ne Biden ne Blinken se v svojih prvih javnih nastopih z evropsko celino nista ukvarjala.

"Menim, da še nekaj časa ne bomo videli velikih in drznih pobud Bidnove administracije v tej smeri. Iskreno rečeno, pred zgodnjim poletjem ne gre pričakovati kakšnih lastnih, ameriških pobud. Čeprav določeni dogodki lahko marsikaj spremenijo," opozarja James M. Lindsay. Z drugimi besedami, če bo Evropa od predsednika Bidna kaj želela, bo morala to najprej jasno definirati sama sebi, nato pa narediti vse, da vzbudi njegovo pozornost. Se postaviti na njegov zemljevid. Sicer bo verjetno bolj ali manj ostalo pri vprašanju številčnosti ameriške vojske v Nemčiji in trepljanju po ramenih.

Konec januarja se je nekdanji švedski zunanji minister Carl Bildt vprašal, ali je ZDA mogoče znova zaupati. Svoje razmišljanje je strnil okrog krize ameriških demokratičnih institucij, ki jo je sprožil Donald Trump. Ob popolnoma legitimnem vprašanju, kaj lahko politično razdrobljene ZDA sporočajo svetu – če so takoj po kapitolski vstaji Američani, kot je nekdanji državni sekretar Colin Powell, zadržano priznavali, da Amerika ni v najboljši koži za postavljanje zgleda, Joe Biden zdaj že govori o svoji državi kot o voditeljici sveta – pa je Bildt prišel do nekoliko zgrešene sklepne ugotovitve.

"Bidnova administracija bo morala storiti vse, kar bo v njeni moči, da bi obnovila zaupanje v ameriško družbo in politiko, medtem ko bodo morali evropski voditelji domače skeptično občinstvo prepričati, da mora podpreti prizadevanja za obnovitev čezatlantskih vezi. Anketa ECFR nakazuje, da evropske politike čaka še veliko dela. Toda neuspeh ne pride v poštev. Zdaj je čas, da skupaj z novim vodstvom v Washingtonu poskrbijo za to, da se nočna mora preteklih štirih let nikoli več ne ponovi." Carl Bildt tukaj meri na javnomnenjsko raziskavo, ki so jo po naročilu Evropskega sveta za zunanje odnose (ECFR) opravili v enajstih članicah EU-ja. Pokazala je spremenjeno stališče Evropejcev do ZDA med Trumpovim predsednikovanjem. Kje je napaka? Evrocentrizem je sicer razumljiv. Za Evropejca. A če želimo stvarno presojati domet Stare celine in njene perspektive, bi morali biti zmožni tudi drugačnega pogleda.

Izjemno srečo imam, ker imam v življenju priložnost zreti na Evropo od daleč, iz dveh različnih centrov moči. Osem let iz Moskve in zdaj leto in pol iz Washingtona. Rusijo tujina zanima precej bolj kot zanima Združene države, a v obeh primerih imamo opravka s silama, ki sta sami sebi središči sveta. Ko odstremo odtenke, značilne za eno ali drugo stran oceana, je ameriški in ruski pogled na Evropo podoben. Zanju je to konglomerat državic – nekatere so povezane v Unijo, druge ne –, ki se večno nekaj dogovarjajo, mencajo, vlečejo vsaka v svojo smer, se sklicujejo na vrednote, a jih vedno znova premaga drobno koristoljubje. V tej združbi je treba govoriti z velikimi, na dosegu roke pa držati majhne, ker jih je učinkovito in za majhen vložek mogoče uporabiti v korist sproti definiranim interesom velesile. Hvalevredno je sicer, da Evropa v ameriških očeh ne pomeni težave. Obenem pa ta pogled od zunaj kaže tudi na marginalizacijo nekoč vodilnega dela sveta, ki se drobi znotraj sebe. Na pešanje sile, katere enotno telefonsko številko je iskal že Henry Kissinger.