Američanka in Francoz sta umrla med pokrivanjem obleganja Homsa, pri tem pa sta bila ranjena še dva novinarja, ki sta bila skupaj s Colvinovo in Ochlikom v improviziranem medijskem središču, ko ga je sirska vojska obstreljevala.
Novinarski kolegi, aktivisti in politiki so dejanje ostro obsodili, še zlasti ko so na dan prišle navedbe, da je režim predsednika Bašarja Al Asada vedel, da zgradbo uporabljajo predstavniki tujih medijev.

55-letna v New Yorku rojena in na Yalu diplomirana Colvinova je za britanski Sunday Times pisala pretresljiva poročila iz Sirije in obleganega Homsa, ki je med sirsko vstajo postal simbol upora. Američanka, ki je veljala za dopisniški biser svoje generacije, je med drugim poročala tudi za BBC in CNN, bila pa je izredno ostra do Asadovih sil, ki jih je obtožila umora.
Med drugim je dejala, da režim "prodaja čiste laži, da napadajo le teroriste", dogajanje v Homsu pa je opisala kot "absolutno gnusno": "Sirska vojska hladnokrvno obstreljuje mesto premraženih, sestradanih civilistov."

Jean-Pierre Perrin, poročevalec francoskega časnika Libération, ki je bil s Colvinovo prejšnji teden v Homsu, pravi, da so jima povedali, da sirska vlada premišljeno načrtuje obstreljevati medijsko središče. Po nepreverjenih poročilih naj bi tudi prestregli radijski pogovor med častniki sirske vojske, v katerih grozijo s pobojem tujih novinarjev.
Pogum, integriteta, lov za resnico
Colvinova je vedno slovela po svoji predanosti delu in ni zamudila nobenega konflikta. Leta 2001 je med poročanjem s Šrilanke zaradi šrapnela izgubila levo oko, nato pa si je namesto umetnega očesa raje izbrala humorno črno prevezo, ki je postala njen zaščitni znak. Njeni kolegi pravijo, da je bila izjemno ponosna na to, kar lahko najboljše novinarstvo doseže, sama pa da je poosebljala vse kvalitete, potrebne za odličnega novinarja: pogum, integriteto in neustrašno hlepenje po resnici.

A Colvinova je prav tako goreče zagovarjala, da se je včasih na težkih nalogah treba tudi sprostiti. Tako je nekega večera v Tunisu, na začetku "arabske pomladi", natakarju, ko ta ni želel novinarjem postreči pijače, dejala: "Če nas ne postrežete, vas opozarjam, da bom snela prevezo z očesa." Natakar ji je nemudoma ustregel. Tudi sicer je znala prirediti zabavo prav kjer koli.

Konec že na začetku
Rémi Ochlik, nagrajeni fotoreporter, je bil star le 28 let in je svojo kariero šele začenjal. Lani januarja je bil skupaj s prijateljem, francoskim fotografom Lucasom Dolegom, v Tuniziji med tamkajšnjo revolucijo, ko je policija ubila Dolega. Ochlik je delo nadaljeval in bil za svoje fotografije arabske vstaje nagrajen.
"Kot deček sem vedno hotel postati arheolog, zaradi potovanj, pustolovščin," je dejal. To se je spremenilo, ko mu je njegov dedek podaril prvi fotoaparat. Začel je fotografirati svoje prijatelje, kasneje pa potoval na Haiti, v Tunizijo, Egipt, Libijo in, nazadnje, v Sirijo.
Na letošnjem natečaju World Press Photo je prejel prvo nagrado za svojo fotografijo libijskega upornika. Guillaume Clavières, fotourednik pri Paris Matchu, je o Ochliku takrat povedal: "Rémi je eden najbolj nadarjenih mladih fotografov svoje generacije. Motiviran, zagnan, radoveden in briljanten. Sposoben je prehajanja od ene težke teme do drugega manj dramatičnega subjekta z enako fotografsko kvaliteto. Prihodnost je njegova."
Poslednje oglašanje
Zadnji prispevek Colvinove je bil videoposnetek iz Homsa, ki so ga v torek predvajali na BBC-ju, v njem pa je novinarka opisala grozljive razmere in grozo prebivalcev, ki jih sirske sile že tedne oblegajo.
Peščici novinarjev se je šele po več mesecih konflikta uspelo s pomočjo lokalnih aktivistov pretihotapiti v Sirijo. Ko so poročila iz obleganega Homsa obkrožila svet, se je teh nekaj novinarjev v mestu znašlo še posebej na udaru.
Je vredno?
Leta 2010 je v londonski cerkvi St. Bride's, "novinarski cerkvi", potekala spominska slovesnost za novinarje, snemalce in podporno osebje, ubite med pokrivanjem konfliktov v prvem desetletju 21. stoletja. Glavna govornica je bila Marie Colvin, ki se je v nagovoru dotaknila tudi teme, ali vojni poročevalci morda ne tvegajo svojih življenj za profesionalne ambicije, ne pa toliko zaradi nekih človekoljubnih vzgibov, da bi razkrili krivice.

Odgovor ni bil popolnoma jasen niti Colvinovi sami. "Vedno se moramo vprašati, ali je stopnja tveganja vredna zgodbe. Kaj je pogum in kaj je izzivanje?"

"Mnogi tu se sprašujemo, je naše delo vredno cene življenj, bolečine, izgube? Lahko res spremenimo kaj? S tem vprašanjem sem se spopadala, ko se izgubila oko. Naslov v nekem časniku se je glasil: 'Je šla Marie Colvin tokrat predaleč?' Moj odgovor takrat, in zdaj, je bil, da je bilo vredno. "