Tito je umrl v ljubljanskem kliničnem centru 4. maja 1980 okoli treh popoldne, tri dni, preden bi dopolnil 88 let. Ob objavi novice o smrti maršala Tita se je življenje v naši nekdanji skupni državi povsem ustavilo. Ob 28. obletnici smrti sta venec na Titov grob v hiši cvetja položila tudi njegova vdova Jovanka Broz in njun vnuk Joško Broz z družino.

Hišo cvetja je obiskalo več tisoč ljudi, pa tudi številne delegacije in veteranska združenja iz skoraj vseh mest z območja nekdanje Jugoslavije, tudi iz Ljubljane.

Pot njegove krste se je začela v Ljubljani, od koder se je z modrim vlakom, ki ga je uporabljal samo on, odpeljala v Zagreb, od tam pa v Beograd, kjer so ga v Hiši cvetja na Dedinjah pokopali 8. maja.

Pogreba so se udeležili predstavniki iz kar 128 držav z obeh strani železne zavese in še danes velja za enega največjih državniških pogrebov v zgodovini. Do zdaj se mu je približal le pogreb papeža Janeza Pavla II. leta 2005.

Mešani spomini na Tita
Čeprav je od njegove smrti minilo veliko časa in smo bili na tleh nekdanje države priča tragičnim dogodkom, ki so povzročili krvav razpad Titove Jugoslavije, se mnogi še danes pridejo poklonit spominu na prvega jugoslovanskega predsednika v Hišo cvetja ali v njegov rojstni kraj Kumrovec na Hrvaškem.

Titu mnogi pripisujejo največje zasluge za velik ugled, ki ga je Jugoslavija uživala v času blokovske delitve sveta, in za socialno brezskrbno življenje v tistih časih, ko ljudem ni bilo treba skrbeti za službo, stanovanja, zdravstveno oskrbo in druge ugodnosti, o katerih so lahko v drugih komunističnih državah le sanjali, za prebivalce na Zahodu pa so bile samoumevne.

Vendar Tito v zgodovini vsekakor ne bo zapisan samo z velikimi črkami, saj bo obdobje njegove vladavine vedno prekrival črn madež zaradi številnih zločinov, ki jih je zagrešil njegov režim nad političnimi nasprotniki, še posebno v letih po koncu druge svetovne vojne, ko je obračunavanje z drugače mislečimi doseglo najbolj krute razsežnosti.

G. V.