Leta 2008 sta se razvpiti ameriški režiser Oliver Stone in ameriški zgodovinar Peter Kuznick odločila predstaviti celotno ameriško povojno zgodovino. Knjigo in nadaljevanko v desetih delih sta poimenovala Zamolčana zgodovina ZDA, kjer sta zelo kritična do uradne interpretacije dogodkov po drugi svetovni vojni. Delček svojega videnja ameriške sodobne zgodovine je Oliver Stone ob robu festivala Subversive v Zagrebu zaupal tudi v ekskluzivnem pogovoru za oddajo Globus, ki si ga lahko preberete v nadaljevanju.

G. Stone, veseli me, da gostujete v naši oddaji. Zamolčana zgodovina ZDA je izjemno privlačna, vznemirljiva serija, po eni strani ostra, neposredna, preprosta, po drugi strani pa strašljiva, saj predvsem Američane močno razburja. Dejali ste, da so imeli Američani disneyjevsko zgodovino, vi pa jih želite spraviti s piedestala nadrejenosti. Zakaj bi bilo to po vseh teh letih koristno?
Ne morem odgovoriti, zakaj bi bilo to dobro. Vem le, da verjamem v resnico. Po dolgih letih življenja in odraščanja v Ameriki mislim, da je to najresničnejši prikaz naše zgodovine. Na serijo sem zelo ponosen, to je moj največji dosežek, vrhunec moje filmske kariere. Za različne filme sem veliko raziskoval, toda to je celovit pregled od leta 1900 do 2013. Intenzivno sem sodeloval s Petrom Kuznickom, zgodovinarjem in profesorjem, ki je tudi strokovnjak za jedrska vprašanja. Serijo sva pripravljala pet let, preverila sva vsa dejstva. Težko jo je bilo posneti, posebej stlačiti vse v 10 ur. V resnici traja serija 12 ur, a na ameriški televiziji smo predvajali le deseturno različico. Res sva morala izpustiti veliko podrobnosti, uspelo pa nama je prikazati bistvo. Serija te prisili, da se soočiš z bistvom. Po drugi svetovni vojni smo vse do danes spremljali razvoj Amerike kot svetovnega policista. To je bila posledica druge svetovne vojne, ki jo je težko sprejeti. Med odraščanjem so mi drugo svetovno vojno prikazovali kot "dobro vojno." Bili smo dobri fantje, zmagali smo, vse odtlej smo se vedli vzorno, preprečili smo izbruh nove svetovne vojne. To je zelo prijeten, privlačen mit, ki mu zlahka nasedemo. Vsi politični kandidati v ZDA, demokrati ali republikanci, morajo slediti temu mitu, če želijo biti izvoljeni. Tega mita ne smeš izpodbijati. Naša zunanja, pa tudi domača politika, je v bistvu dvostrankarska politika, njena naloga je promocija ameriške moči in ameriških interesov po svetu. Po našem prepričanju so vse druge države drugotnega pomena.

Trdite, da Ameriki ne bi bilo treba odvreči dveh atomskih bomb, na Hirošimo in na Nagasaki, da se vam ne bi bilo treba tako globoko zaplesti v hladno vojno. Trdite celo, da je v drugi svetovni vojni zmagala Sovjetska zveza. Kako lahko razkrivanje drugih, drugačnih dejstev spremeni ali zaščiti vaše otroke pred današnjo tiranijo? Pravite, da hočete doseči to.
Odlično vprašanje. Ne moreš napovedati, kaj se bo zgodilo, če poveš resnico, saj tega ne veš. Zgodovino sem se učil za nazaj, obrnjeno na glavo. Tudi svoje tri otroke sem učil tako. Morda so se naučili še več kot jaz. Zelo pomembno se je ukvarjati z ameriško močjo in njenim izvorom. Uporaba atomskih bomb je bila tragedija. V seriji sva hotela ovreči prepričanje, da smo morali uporabiti bombo, da bi zmagali v vojni. Vojna je bila že dobljena, Japonci so se obupno želeli vdati. Njihov edini pogoj je bil, da bi rešili cesarja. Drugo pomembno vprašanje je bila sovjetska invazija na Japonsko. To moramo razumeti. Ne zavedamo se, kako pomembno je bilo to. Sovjeti so nad milijon japonskih vojakov v Mandžuriji poslali milijon vojakov in jih hitro uničili. Ogrožali so že Japonsko. Japonci so vedeli, kako kruti so bili Rusi v Nemčiji, vedeli so, kaj se jim obeta. Bili so prestrašeni. Njihovo domovino bi kmalu preplavili ruski vojaki, ki bi posiljevali Japonke. Zelo so se jih bali. 6. avgusta smo odvrgli bombo, 9. avgusta so se Sovjeti izkrcali na Japonskem. O tem so se dogovorili z Rooseveltom. Enkrat vmes, 7. ali 8. avgusta, smo sprejeli japonsko vdajo in jim dovolili, da obdržijo cesarja, spremenili smo zahteve. Bombo smo odvrgli le zato, da bi prestrašili Ruse in jim pokazali, da smo mi glavni. To je jasno. Drugo bombo smo odvrgli za vsak primer, da bi podkrepili sporočilo. To je bila slaba odločitev, saj smo Američani sklenili, da smo upravičeno uporabili bombo. Potem smo si vzeli pravico, da jo uporabimo znova. Amerika je nato do konca stoletja verjela, da imamo svoj moralni kodeks, da imamo pravico presojati, kaj je prav in kaj ni. Ne sprejemamo mednarodnih predpisov, ne sodelujemo z Mednarodnim kazenskim sodiščem. OZN vidimo kot svojega pomočnika. Dokler se strinja z nami, ga podpiramo. Če pa se ne strinja, kot je bil primer z iranskim orožjem za množično uničevanje, ga ignoriramo.

Torej menite, da se bo, če razkrijete drugo resnico o ameriški zgodovini, vse to spremenilo?
Če hočeš razumeti prihodnost, se vrni v preteklost. Ameriški otroci odraščajo s predstavo o ameriški premoči in o pravici do te prevlade, o pravici uporabljati bombe in enostransko razglašati vojne. To je najnevarnejše za človeštvo. Zdaj imamo vojno v vesolju, imamo vojne na spletu. Amerika ima "popolno prevlado", najmočnejša je povsod, v zraku, na tleh, na morju, v vesolju. Edino, kar zadržuje Ameriko, so občasni prebliski, da bi naredili kaj dobrega, in pa gospodarska ranljivost. ZDA so gospodarsko zelo močne, toda ob hitri rasti v drugih državah, ob regionalnem tekmovanju s Kitajsko, Rusijo, Turčijo, z Brazilijo, Venezuelo - se vzpostavlja ravnovesje. Edino upanje za Ameriko je, da drugim državam prizna enakopravnost. To pa je zelo težko.

Bi to lahko uničilo Ameriko kot korporativno velesilo, bi to lahko uničilo ves korporativni sistem? Če bi se ameriška prevlada končala.
To bi se lahko zgodilo. Kitajska gospodarsko ogroža prevlado ZDA, kar je dobro. Kitajci so v nasprotju s Sovjetsko zvezo po II. svetovni vojni bogati. Poleg tega so zelo pametni. V ZDA se iz Azije priseljuje toliko ljudi, da že vplivajo na nas, mehčajo nas. Veliko ljudi se priseljuje iz Latinske Amerike. Vsi ti tujci se mešajo z nami, nastajajo mešani zakoni, otroci podedujejo pol kulture vsakega starša. To je zelo pomembno, saj spreminja razmišljanje Američanov. Američani so zelo paranoični, bojijo se, da bi druge države prišle do moči. Najboljši primer je naše vedenje do Irana in Venezuele. Če neka država kritizira ZDA, se zelo hitro odzovemo. Zelo vzkipljivi smo. Prevladovali smo nad Evropo, posebej v zadnjih 30 letih ...

Je to dobro ali slabo?
To, kar smo storili Evropi, je grozno. Ko sem bil mlad, je bila Evropa protiutež ZDA, vedno nas je kritizirala, prizadevala si je za ravnovesje. Ko je leta 2003 izbruhnila iraška vojna, so bile Nemčija, Francija in Rusija naše protiuteži. Žal so Britanci, Italijani in Španci podprli Američane. To je bil začetek prehoda v proameriško Evropo. Sarkozy je najhujši primer takega politika. Nato, ki je bil obrambna organizacija, zdaj uporabljajo kot napadalno mednarodno organizacijo, ki se bojuje v Afganistanu in zdaj celo ogroža Rusijo. Nato ima oporišča na ruskih mejah. Vse to je zelo nevarno.

Omenili ste Venezuelo. V svoji seriji ste predstavili Henryja Wallacea, pozabljenega junaka, ki je zagovarjal socialistična stališča in zahteval enakopravnost med državami. Bili ste tudi prijatelj Huga Chaveza. Ste simpatizer socializma?
Rad imam idealiste in obstrance. Henry Wallace je bil eden velikih ameriških junakov, ki so ga neupravičeno pozabili. Ni ustrezal temu, kar so ljudje, ki odločajo na Wall Streetu in v Washingtonu, hoteli v prihodnosti ZDA. Bil je pravi vizionar, res bi skoraj postal predsednik, to je najbolj neverjetno ...

90 sekund je bil?
Bil je zelo priljubljen podpredsednik, vendar so ga leta 1944 minirali. To sva pokazala v seriji, prav tako pa posledice Trumanovega predsedovanja. Truman je bil omejen človek, politični stremuh iz Misurija. Dva tedna po Rooseveltovi smrti, aprila 1945, v le dveh tednih, se je Sovjetska zveza iz največjega zaveznika, ki je uničil nemško vojsko, spremenila v največjo grožnjo. Za to ni bilo nobenega razloga. To se ne bi zgodilo, če bi bila predsednik Wallace ali Roosevelt. Pri Trumanu se je to zgodilo takoj. Del krivde nosi Winston Churchill, ki je imel takrat negativen vpliv.

Bi Amerika postala bolj socialistična?
Henry Wallace je nekoč dejal: "Tekmujmo s Sovjetsko zvezo. Sčasoma bodo Sovjeti odprli svoj trg, približali se bodo Zahodu. Zahod pa bo postal bolj vzhodnjaški, saj bomo pripravljeni sprejeti koncept družbene pravičnosti, ki je vladal v Sovjetski zvezi. Ljudje bi morali imeti pravico do izobraževanja, blagostanja, do določene pomoči države.'' Napovedal je mešanje, do katerega bi prišlo zaradi zdrave tekmovalnosti. Žal so ga prezrli.

Ameriški predsedniki vas navdušujejo. Na hitro se posvetiva Obami. G. Obama ima zdaj drugi mandat. Pravite, da ste nad njim razočarani tako kot milijoni ljudi po vsem svetu. Preden pa je bil drugič izvoljen, ste dejali, da bo morda zdaj končno zavel nov veter. Na kaj ste mislili? Česa naj bi se Obama znebil?
Predsednikom, ki služijo drugi mandat, ni treba več kandidirati, zato lahko dosežejo več. Seveda, če so uspešni. Lahko so skrajnejši ...

Kako?
Mislil sem, da bo morda odpravil nekatere stvari, ki jih je bil med prvim mandatom prisiljen sprejeti, na primer vojno proti terorizmu. A vedno bolj se mi dozdeva, da tega ne bo storil. John Kennedy je zame najboljši primer tega, kaj bi lahko dosegel predsednik med drugim mandatom. Smer, v katero se je pomikal l. 1963 - če bi bil novembra 1964 znova izvoljen, kar bi gotovo bil, bi sledile velike spremembe, morda tudi konec hladne vojne. Mislim, da bi se končala. S predsednikom Hruščovom sta se zavedela, kako nevarno je jedrsko orožje. Za Obamo smo vsi upali, da bo novi Roosevelt, Wallace ali Kennedy, vendar ni iz pravega testa, da bi spremenil stvari. Med predsedniško kampanjo leta 2008 se je odločil za zasebno financiranje. Od ljudi je po spletu dobival ogromno denarja, dovolj za zmago, nato pa si je premislil in sprejel milijone z Wall Streeta, od farmacevtskih in računalniških podjetij. Po tem ni skušal spremeniti Wall Streeta, ničesar ni poskušal storiti. Vedno se je umaknil. Jasno je dejal, "ozrimo se v prihodnost, ne preteklost". Pripravljen je bil pozabiti krivice, mučenje, neomejene pripore ... Politika vojne proti terorizmu Busheve administracije je bila grozna. Nič drugega ni bolj okrnilo ugleda ZDA, noben predsednik v zgodovini ne.

Še zadnje vprašanje. Kako pomemben je nadzor nad zgodovino?
Nadzor nad čim?

Nad zgodovino.
Nihče ne more nadzirati zgodovine, piše se sama. Zgodovino pišejo zmagovalci, poraženci gredo v pozabo. Vseeno upam, da zna resnica, podobno kot voda, pronicati skozi razpoke. Serija Zamolčana zgodovina ZDA je bila velikanski projekt, vzel nama je pet let. Jasno je, da ga bodo zasmehovali, ignorirali, a vseeno upaš, da bo resnica prišla na plan. Mislim, da je to mogoče. Serijo bodo predvajali v skoraj vseh državah po svetu. Oktobra bo izšla na DVD-jih, v ZDA jo bodo ponavljali na plačljivih kabelskih programih. Vedno več ljudi jo bo videlo.

Ste morali kaj omiliti, da bi bila ...
Ničesar, sledila sva svojemu prepričanju. Marsikaj sva morala izpustiti, ker ni bilo dovolj časa, vendar sva ves čas sledila bistvu serije. Sam serijo vidim kot vrhunec svojega dela, svojih prepričanj. To je najlepša stvar pri filmu. Dvomim, da jo lahko uničijo.

Polona Fijavž, Globus