In ko v Omaro tudi dejansko vstopiš, velik, snažen, svetel prostor v eni od stavb praške tržnice, se ti res zazdi, da si stopil v varno gnezdo, kjer lahko hitro začutiš, da bo morda pa res še vse v redu. Obleke so lično zložene na obešalnikih po barvah, številkah, modelih, skrbno in urejeno kot v vsaki fini trgovini. A v Omari so tudi otroška igralnica, pa frizerski stol, masažni kotiček. Cenikov ni. Omara ni trgovina, je dobrodelna organizacija, ki ima dvoje vrat. Skozi prva ljudje, ki imajo, prinašajo, skozi druga tisti, ki nimajo, odnašajo. V veliki, veliki večini so to ženske z otroki, matere samohranilke, ki so se znašle v socialni stiski. Omara je največja praška ustanova neposredne pomoči. Recikliranja, izmenjave. Skozi ena vrata noter, skozi druga ven.

Ustanoviteljica Omare, njena vodja in gonilna sila, je Nora Fridrichová, novinarka češke javne televizije, kjer že več kot petnajst let vodi odmevno tedensko oddajo z aktualno političnimi in socialnimi vsebinami "168 ur". Pred leti se je pridružila Facebookovi skupini za matere samohranilke, ker je želela podariti svoja stara oblačila, pa tudi, prizna, ker je iskala zgodbe za svoje prispevke.

"Obupne življenjske razmere, ki so jih opisovale in delile z drugimi, so me pretresle," pravi Nora. "Nisem si mogla predstavljati, kako je živeti z dvema evroma na dan za celo družino. O njih sem najprej pripravljala prispevke, potem sem začela zanje zbirati obleke. Nazadnje sem ustanovila fundacijo."

Med pandemijo covida-19 so v Šatníku začeli zbirati hrano in prenosne računalnike za otroke, ki so se šolali na daljavo. Ko je Nora videla, kako velik je odziv in kakšne razsežnosti dobiva dobrodelnost ljudi, kako velike so vsote denarja, ki so prihajale na račun, je dojela, da mora najti pravni okvir. Uradno je ustanovila fundacijo in junija 2021 so odprli še prostor na praški tržnici.

In v čem je Šatník drugačen od drugih dobrodelnih organizacij, ki se ukvarjajo z zbiranjem pomoči? Prvič v tem, pravi Nora, ker mi skrbimo za matere samohranilke, in drugič, ker ljudje, ki darujejo, lahko na svoje oči vidijo, kam gredo njihove stvari. Da jih nihče ne krade, tihotapi ali prodaja naprej.

"Vsako našo mater poznam, vsakega starša, ja, tudi očke imamo, ampak teh je veliko manj; vse poznam osebno, vem, kako živijo, kako ravnajo z otroki. Zame je zelo pomembno, da donacije pridejo v prave roke," pojasnjuje Nora.

25. februarja je bila tudi ona na železniški postaji v Pragi, ko so tja po ruskem napadu na Ukrajino prišli prvi vlaki z begunci. Pomagala je pri njihovem sprejemanju in nameščanju.

"Ko se je začela vojna, sem objavila poziv, da zbiramo obleke za Ukrajince, in odzvale so se množice ljudi. V dveh dneh smo zbrali deset ton oblek. Po nekaj dneh so začele prihajati prve ukrajinske matere, tudi mestna občina jih je pozivala, naj pridejo k nam. Ti ljudje so namreč čez našo mejo prišli z enim kovčkom. Ničesar niso imeli. Niso jim pustili, da na vlak vzamejo več kot en kovček," je razmere, kakršne so bile konec februarja, opisala Nora.

Zdaj ima Šatník prijavljenih 1200 Čehinj samohranilk in 1500 ukrajinskih mater z otroki. Odprti so vsak dan, razen nedelje, in na dan jih obišče tudi po 500 ljudi. Vsak od odjemalcev ima izkaznico.

"V izkaznici piše, vzela si paket plenic, torej naslednji paket dobiš prihodnji mesec. Take stvari beležimo, da ne pride do zlorab. Beležimo plenice, šampon, otroške vozičke. Oblek ne. Oblek imamo ogromno."

Vsi, ki pomagajo v Šatníku, so prostovoljci. Plačilo dobijo le tisti, ki so tudi stranke.

"Vsi smo začeli kot prostovoljci, toda prostovoljstvo lahko traja štiri mesece, ne več. Tem ljudem smo morali povrniti za njihovo delo. Zdaj, kdor dela, dobi 200 čeških kron v hrani na uro."

Šatník sprejema samo zasebne donacije posameznikov in podjetij, ne sodeluje na javnih razpisih in ne prejema javnega denarja.

"Nočem ga in ga tudi ne potrebujem," pravi Nora. "Želim delati brez vsakršne državne pomoči. Plačujem tudi najemnino, tukaj nismo brezplačno. Ves denar, ki ga dobim, iščem pri zasebnih donatorjih. Sem novinarka in zame je pomembno tudi, da se ne znajdem v konfliktu interesov."

Vsak ponedeljek se v Šatník pripelje tudi Květa Vostrá. Tudi ona je bila zadnje dni februarja na praški železniški postaji in kot prostovoljka pomagala sprejemati begunce iz Ukrajine. "Bila sem pretresena, še danes vidim oči teh žensk in otrok, polne strahu. Podoživela sem ta strah. Zdelo se mi je, da bi lahko bila med njimi mirno tudi jaz. Prepoznala sem se v njih, to bi se lahko zgodilo tudi meni in moji družini. Tudi meni bi se lahko zgodilo, da stopim z vlaka na tuji železniški postaji z enim samim kovčkom in otrokoma, medtem ko je moj mož na fronti."

Květa ni kdor koli. Je programska inženirka in uspešna podjetnica, v središču enega najdonosnejših poslov na področju čeških tehnoloških zagonskih podjetij. Z možem sta leta 2017 ustanovila podjetje Ytica, ki je razvilo programsko opremo za klicne centre, in ga manj kot dve leti pozneje za nerazkrito vsoto, domnevno milijardo čeških kron, prodala ameriški tehnološki družbi Twilio.

"Moja filozofija je, da kdor ima, mora tudi dati," pravi Květa. Z možem sta za pomoč beguncem iz Ukrajine namenila tudi denar, a je sama menila, da je včasih še bolj od denarja dragocen čas. "Želela sem se angažirati, iskala sem poti, kako naj še pomagam. Tako sem izvedela za Šatník. Ko sem poklicala Noro in jo vprašala, kaj potrebujejo, kaj naj kupim in jim prinesem, mi je odgovorila: kar ti zjutraj potrebuješ, ko vstopiš v kopalnico, kar si ti potrebovala, ko sta bila tvoja otroka dojenčka."

Květa je začela brskati po straneh spletnih trgovcev, primerjati cene, naročati izdelke. Izpraznila je domačo klet in jo preuredila v skladišče. Od februarja je nakupila in sama prepeljala v Šatník za milijon čeških kron, približno 40.000 evrov, različnih potrebščin: od otroških plenic in kozmetike do hrane.

Njen dan za Šatník je ponedeljek. Izposodi si avtomobil, v njem podre sedeže in ga do vrha napolni s potrebščinami. Potem se odpelje na praško tržnico, kjer iz avtomobila skozi vrata za donatorje v Šatník brž izgine vsa njegova vsebina. Vsakič vredna najmanj 80.000 čeških kron, kar je približno 3200 evrov.

Zdaj, po petih mesecih vojne se begunci iz zahodnih delov Ukrajine vračajo domov, a tisti z vzhoda, kjer divjajo najhujši spopadi, se nimajo kam vrniti. To velja tudi za 54-letno Tatjano Silino iz Hersona, ki je v Prago pribežala takoj po začetku napadov. Na Češko je prišla s sestro, tukaj ima prijatelje, saj sta sinova študirala v Karlovih Varih. Zdaj sta oba v Ukrajini, starejši živi v Odesi, njegova žena je Turkinja.

"Odesa je bila vedno svetovljansko mesto, nikoli ni bilo delitev, nacionalizmov, tu je veliko mešanih zakonov, Ukrajinci, Rusi, Turki, vsi so živeli v miru," pravi. Danes je vse drugače. Njeni starši so ostali v Hersonu. Tatjanin oče je Rus iz Rostova na Donu, mama Ukrajinka. Oče Hersona ni hotel zapustiti, vse njegovo življenje je tam. Kdaj se bo sama lahko vrnila, Tatjana ne ve.

Češka je sprejela več kot 360.000 beguncev iz Ukrajine, med njimi so večinoma ženske in otroci. Dobili so tako imenovani vojni vizum, ki bo veljal leto dni do aprila prihodnje leto. Mnogi med njimi delajo, v Pragi veliko lokalov zaposluje Ukrajince, delo so našli tudi v javnih službah, v šolah so oblikovali razrede z ukrajinskim učnim jezikom.

Država, ki je pod vlado prejšnjo vlado premierja Andreja Babiša ob polni podpori velikega dela javnosti tesno zaprla vrata beguncem z Bližnjega vzhoda, je ob vojni v Ukrajini pokazala svoj drugi obraz.

"Delno zato, ker na Češkem že živi ukrajinska manjšina, poznamo jih, dajemo jim delo, potrebujemo jih. In drugič zaradi Rusije," pojasnjuje Nora Fridrichová, "z rusko okupacijo imamo lastne izkušnje, zato nam ni težko razumeti, kaj to pomeni".