Začetek kurilne sezone v nekaterih delih Kitajske je ta teden znova pokazal na razsežnosti težave z onesnaženim ozračjem v največji azijski velesili in drugem največjem gospodarstvu na svetu. Mesto Harbin na skrajnem severovzhodu Kitajske je v ponedeljek popolnoma obstalo zaradi enega samega razloga – smoga.

Vidljivost se je ponekod spustila le na 10 metrov in v mestu z več kot desetimi milijoni prebivalcev so morali zapreti šole, letališča in avtoceste. Prizori so bili kot iz apokaliptičnih ameriških filmov in tisti ljudje, ki so bili primorani zapustiti svoja stanovanja in so odšli na ulice, so nosili obrazne maske. Avtomobili na cesti se niso premikali nič hitreje od pešcev in vozniki so se naprezali, da bi videli semaforje le nekaj metrov pred seboj. Dva avtobusa sta se izgubila in zašla s svoje proge, na cestah so bili priča več naletom. Bolnišnice so zaradi težav z dihali sprejele 30 odstotkov več bolnikov.

Izmerjena vrednost finih trdih delcev v zraku (PM 2,5) je bila kar 1.000 mikrogramov na kubični meter, medtem ko po ocenah Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) sprejemljiva raven ne bi smela presegati 20 mikrogramov na kubični meter. Več kot 300 mikrogramov že pomeni ogroženost zdravja. Harbin je z rekordnimi vrednostmi celo prehitel letošnje zadušljive januarske dni v Pekingu, ko so morali zaradi gostega smoga razglasiti izredne razmere.

"Peking, nisi več sam. Mi smo s teboj," se je glasilo sporočilo enega izmed uporabnikov na priljubljenem kitajskem družbenem omrežju Sina Vejbo, kitajski različici Twitterja, ki je bila preplavljena z izrazi jeze in nemoči zaskrbljenih prebivalcev mesta.

"Onesnaženost okolja ni tako grozljiva, kot sta grozljiva neukrepanje oblasti in molk ljudi, ki se vedejo, kot da bi bili sužnji," je zapisal drug uporabnik. "Nekdo bi moral prevzeti odgovornost za smog … to je cena hitrega razvoja, da se ljudje dušimo v smogu. Biti zunaj v takem okolju je, kot da bi se norčeval iz lastnega zdravja in življenja," je bil več kot jasen še en uporabnik.

Preveč premoga
Mestne oblasti so pojav gostega smoga pripisale trem razlogom. Brezvetrju, kmetom, ki zažigajo ostanke po pobranem pridelku, in nedvomno največjemu krivcu - centralnemu ogrevanju, s katerim se oskrbuje 65 odstotkov gospodinjstev. Temperature se pozimi spustijo tudi do minus 40 stopinj Celzija in kurilna sezona v "ledenem mestu" običajno traja pol leta, s tem pa tudi intenzivno onesnaževanje zraka, saj mestne toplarne večinoma poganja premog.

Odvisnost Kitajske od premoga, ki pokriva tri četrtine vseh potreb po električni energiji, je težava za ves svet, saj je država največja onesnaževalka s toplogrednimi plini na svetu, toda posledice najbolj neposredno že čutijo Kitajci sami, predvsem na njihovem zdravju, saj strmo naraščajo obolevnost za rakom, število kardiovaskularnih bolezni in bolezni dihal. WHO je prav pred tednom dni onesnažen zrak uradno uvrstil med vzroke za raka.

Najbolj je ogroženo zdravje prebivalcev na industrijskem severu Kitajske s prestolnico Pekingom, kjer je pričakovana življenjska doba za pet let in pol krajša kot na jugu države. Vse to samo zaradi onesnaženja zraka, ki ga povzroča kurjenje premoga. Kitajska zdaj plačuje za grehe politike iz preteklosti, ko je 30 let - od leta 1950 do leta 1980 – vlada gospodinjstvom in pisarnam na severu zagotavljala brezplačen premog. Premog ni več zastonj, a je vseeno subvencioniran, številni dotrajani ogrevalni sistemi iz tistih časov pa so ostali v uporabi vse do danes.

Navezanost na težko industrijo je skupaj z brezbrižnost do okolja ustvarila smrtonosno kombinacijo, sploh v obdobju nagle gospodarske rasti za vsako ceno v zadnjih dveh desetletjih, kar je zahtevalo svoj davek pri onesnaženju zraka, tal in vode. Vplivna državna podjetja si niso privoščila samo ignoriranja vladnih okoljskih pravil, ampak so celo prirejala podatke o izpustih strupenih plinov.

Zrak ni enak za vse
S stabilnostjo in pokorščino obsedena partijska oblast je lahko upravičeno zaskrbljena zaradi okoljskih vprašanj, predvsem zaradi kakovosti zraka, saj se tudi tu pojavlja neenakost med različnimi sloji prebivalstva. Domači mediji so polni zgodb o tem, kako s privilegiji obdanim političnim veljakom ni treba skrbeti za zrak, ki ga vdihavajo, saj so njihova domovanja in pisarne opremljeni z dragimi čistilci zraka, medtem ko jim hrano dobavljajo s posebnih organskih kmetij, ki so namenjene samo njim, in so tako brez skrbi, da bi jih lahko ogrozili vse številčnejši prehranski škandali v zadnjem času.

Zavedanje o škodljivosti onesnaženega zraka na vseh ravneh je vseeno počasi prodrlo v vladne palače v Pekingu, kjer so septembra predstavili niz ukrepov za izboljšanje kakovosti ozračja. Oblasti so zdaj obljubile zmanjševanje uporabe premoga in napovedale zaprtje tovarn, toplarn in elektrarn, ki so najhujši onesnaževalci.

Z novimi cilji nameravajo do leta 2017 rabo premoga za primarno energijo zmanjšati na 65 odstotkov. Železarska severna pokrajina Hebej je napovedala zmanjšanje uporabe tega fosilnega goriva za 40 milijonov metričnih ton do leta 2015, Peking pa na manj kot 10 milijonov. Vladni načrti predvidevajo povečanje drugih virov energije na 13 odstotkov do leta 2017. Leta 2012 je delež znašal 11,4 odstotka.

Da bi dosegli zastavljene cilje, bodo Kitajci do leta 2017 povečali zmogljivosti že obstoječih jedrskih elektrarn z današnjih 12,5 gigavatov na 50 gigavatov, s čimer želijo preseči prejšnji cilj 58 gigavatov do leta 2020. Ustavili bodo gradnje novih termoelektrarn. Okrepili bodo tudi nadzor nad železarnami in jeklarnami, ki so za elektrarnami največji porabnik premoga in v želji po večji proizvodnji pogosto prekoračijo svoje zmogljivosti. Pospešili bodo zapiranje starih industrijskih kompleksov, nekatere druge okolju najškodljivejše tovarne pa preselili na obalna območja.

A ker bo vzhodnim obalnim regijam dovoljeno, da si elektriko prek daljnovodov zagotavljajo iz termoelektrarn v drugih delih Kitajske, se zdaj okoljevarstveniki bojijo, da se bo poraba premoga le preselila v notranjost države in ne zmanjšala.

Načrte na papirju bo treba uresničiti
Okoljevarstveniki pozdravljajo vladne ambicije, vendar še naprej dvomijo o njihovih učinkovitih uresničitvah in opozarjajo na vrzeli v vladnih načrtih. "Ne vidimo nobenih temeljnih strukturnih sprememb, in to ostaja potencialna nevarnost pri naporih Kitajske, da bi dosegli cilje pri zmanjšanju finih trdih delcev PM 2,5," svoje dvome pojasnjuje aktivist organizacije Greenpeace iz Pekinga Huang Vej, ki v načrtu za zmanjšanje enega glavnih povzročiteljev onesnaženosti okolja v prestolnici za 25 odstotkov do leta 2017 pogreša konkretne ukrepe za nadzor in kaznovanje kršiteljev.

"Velika težava so še vedno meritve. Če pogledate pokrajinske podatke o rabi energije in nacionalne podatke, je ogromna razlika med 200 in 300 milijoni metričnih ton premoga, verjetno pa je še več," na še eno težavo opozarja Jang Fučjang iz Sveta za zaščito naravnih virov iz Pekinga.

Po dramatičnih razmerah ta teden v Harbinu so s kitajskega okoljskega ministrstva v pokrajine in mesta, ki jih smog najbolj ogroža, poslali skupine inšpektorjev, ki naj bi dosegle dosledno spoštovanje pravil za onesnaževalce ozračja. Inšpektorji bodo od tovarn zahtevali nameščeno opremo za zmanjšanje izpustov žveplovega dioksida in poskrbeli, da bodo že zaprte tovarne tudi ostale zaprte. Najbolj pereče tovarne se bodo morale sprijazniti s stalno prisotnostjo inšpektorjev. Krajevne oblasti bodo morale tudi dokazati uresničevanje programov za zaščito okolja.

Regionalni okoljevarstveni inšpektorji, ki svojega dela ne bodo opravili ustrezno, bodo po napovedih ministrstva kaznovani, za osramotitev najbolj razvpitih onesnaževalcev pa bodo uporabili medije. Prebivalce so pozvali, naj kršitelje prijavijo ministrstvu.

Kako učinkoviti so inšpektorji in kako resni so načrti kitajskih oblasti, se bo pokazalo že kmalu. Kurilna sezona v Pekingu se običajno začne sredi novembra in njegovi prebivalci zdaj upajo, da jih ne bo znova prekril smog in da ne bo povzročil razglasitve izrednih razmer.