Linčanje se je dogajalo v 46 zveznih državah, od leta 1882 do 1968 pa je bilo na tak način ubitih skoraj 5.000 ljudi, od tega okoli 3.500 črncev.

V tem času so v kongres vložili več kot 200 zakonov, ki bi linčanje prepovedali, skozi predstavniški dom pa so prišli zgolj trije, vendar je vse kasneje blokiral senat. Za to so poskrbeli predvsem južnjaški politiki, ki so onemogočali sprejetje zakonodaje.

Brez podpisa petine senatorjev
Proti resoluciji se ni izrekel noben senator, kar 20 od 100 pa ni želelo podpisati posebne skupne izjave pred glasovanjem. Potencialni glasovi nestrpnih volivcev jim, kot kaže, pomenijo več kot poprava krivic.

Knjiga Johna Allena s fotografijami je pokazala, da so bila za bele Američane linčanja nekaj tako normalnega kot vaške veselice ali pikniki. Morilci so verjeli, da opravljajo družbeno koristno dejavnost.

Ponovno sojenje za umor
V zvezni državi Misisipi se je začelo zbiranje porote za ponovno sojenje pridigarju in vodji Ku Klux Klana, Edgarju Rayju Killnu. Obtožen je bil sodelovanja pri umoru treh prostovoljcev, ki so sodelovali pri registriranju temnopoltih volivcev.

Leta 1967 je bil oproščen, ker ena od članic porote ni hotela obsoditi pridigarja, preostalih sedem obtoženih pa je bilo obsojenih na smešno nizke zaporne kazni.

Umorjeni prostovoljci, dva bela Newyorčana in temnopolti aktivist iz Misisipija, so se junija 1964 peljali proti Neshobi, kjer so želeli raziskati okoliščine požiga neke cerkve, ko so jih aretirali šerifovi pomočniki in jih zaprli. V zaporu so bili nekaj ur, tako da so se tamkajšnji rasisti lahko organizirali. Ko so jih izpustili, so jim ti sledili, jih izrinili s ceste, zvlekli iz vozila in pobili. Umor je sprožil ogorčenje po vsej državi, pritisk javnosti pa je bil odločilen pri sprejemanju zakonodaje o državljanskih pravicah temnopoltega prebivalstva.