Kot je bilo pojasnjeno na sobotni tiskovni konferenci, je policija postala pozorna na 29-letnega moškega (za zdaj še brez imena) iz vzhodnega mesta Ostrava zaradi njegovih e-sporočil, v katerih je izražal veliko naklonjenost Breiviku.
Predtem je že bil petkrat obsojen, enkrat zaradi razstrelitve neke lesene barake. Posebne enote policije URNA so ga aretirale 10. avgusta, potem ko so samo dan prej oblasti prejele obvestilo o njegovem kopičenju orožja in namenu, da izvede bombni napad. Moški je imel ob trenutku prijetja pri sebi sprožilec na daljavo, na njegovem domu pa so poleg orožja in bombnega materiala našli še kose policijskih uniform (Breivik je takisto poziral za policista ob izvedbi pokola).

Vodja kriminalistične službe v Ostravi Radovan Vojta je za časopis Česke noviny pojasnil, da je bila bomba, ki jo je sestavil moški – zdaj osumljen ogrožanja javnosti in nezakonitega posedovanja orožja - delujoča. Za zdaj tarča oziroma tarče njegovega napada še niso znane, vsaj javnosti ne. Podobno kot pri Breiviku se tudi tu takoj pojavljajo vprašanja, ali ni človek preprosto nor. A s tem se odrivajo na rob nekatera druga, bistveno pomembnejša vprašanja.

Neonacistična grožnja
Ni prav veliko naključje, da je bila aretacija tega Breivikovega oboževalca in nesojenega posnemovalca njegovih zločinov prav v Ostravi. To mesto že dalj časa velja za žarišče dejavnosti neonacistov na Češkem. Neonacisti redno prirejajo svoje shode in terorizirajo ljudi. Eden izmed odmevnejših napadov se je zgodil aprila 2009, ko je skupina štirih neonacistov zaznamovala 120. rojstni dan Adolfa Hitlerja tako, da je napadla dom romske družine s prižganimi steklenicami bencina. V napadu je dveletna deklica dobila hude opekline, štirje neonacisti pa so bili obsojeni na 25-letne zaporne kazni. Vendar to nadaljnjega divjanja neonacistov ni ustavilo.

In ne gre samo za Ostravo. Ali Breivika. Ali za tiste tri nemške neonaciste, ki so v preteklih letih izvedli celo serijo uličnih pobojev in bombnih napadov. Ali za italijanske neofašiste, ki podobno kot njihovi grški somišljeniki dnevno napadajo priseljence. Ali za neonacistično Madžarsko gardo, ki napada in tudi pobija Rome. Britanski sociološki inštitut Demos je novembra lani objavil izsledke obsežne raziskave o stališčih privržencev skrajne desnice. Raziskava, ki je potekala prek omrežja Facebook, je zajela več kot 10.000 privržencev štirinajstih ksenofobičnih političnih strank in uličnih skupin iz 12 držav (Velika Britanija, Francija, Nizozemska, Belgija, Nemčija, Avstrija, Švedska, Danska, Norveška, Finska, Italija in Madžarska).

Rezultati so med drugim pokazali, da med temi ljudmi vlada globoko zakoreninjen cinizem do domačih vlad in Evropske unije na splošno, njihov splošni strah glede prihodnosti pa je najočitnejši pri vprašanju izgubljanja nacionalne identitete glede na procese večkulturnosti. Vedno več je tudi takšnih, ki prisegajo na nasilje. Demosovo poročilo tako navaja, da je Evropa trenutno v novi (med)kulturni vojni.

Nazaj v nacizem?
Kot je še ugotovil inštitut, ima samo teh 14 strank in združenj na Facebooku že skoraj 450.000 podpornikov, ta ogromen porast nestrpnosti pa se je zgodil v zadnjih petih letih. Okoli dve tretjini jih je mlajših od 30 let, tri četrtine je moških, brezposelnost med njimi pa je višja od povprečne. To je v sodobnem času gospodarske krize še posebej velikega pomena, saj ksenofobija v družbi raste skupaj s krizo. Nekdanje, klasične vzorce evropskega rasizma, ki so se v glavnem vrteli okrog antisemitizma, je v zadnjih letih zamenjalo sovraštvo do priseljencev in muslimanov.

To je trenutno glavni politični kapital skrajno desničarskih strank, ki so še pred kratkim životarile v senci svoje ideološke smrti, zdaj pa se s širjenjem ksenofobije vračajo nazaj na politični parket, kot denimo grška neonacistična stranka Zlata zarja, ki se ji je pred kratkim uspelo s čistega družbenega obrobja prebiti v parlament. S tem v vodilno politiko prihajajo odkrito ksenofobične ideje, in to po vsej Evropi.

Finska ministrica za notranje zadeve Päivi Räsänen se je pred časom zavzela za to, da bi država od zdaj morala dajati prednost beguncem krščanske veroizpovedi, nekdanja nizozemska ministrica za integracijo in priseljevanje Rita Verdonk pa je celo predlagala uvedbo tako imenovanih "integracijskih priponk" za priseljence itd. Vse očitneje je, da trenutno družbeno ozračje diši oziroma zaudarja po tretjem desetletju prejšnjega stoletja.
Erik Valenčič