Krajši in v manj pomembnih členih že usklajen osnutek sporazuma je dobra, a ne dovolj ambiciozna podlaga za nadaljnja pogajanja. Ključna vprašanja, kot je, kdo naj financira prehod v nizko oziroma brezogljično družbo, ostajajo odprta.

O obsegu financiranja podnebnih ukrepov po letu 2020 ostajajo v osnutku še vse možnosti - od več kot 100 milijard evrov na leto do možnosti, da številke sploh ne bi omenili.

Države v razvoju morajo prispevati več
Razvite države niso zadovoljne z razmerjem med svojimi obveznostmi in obveznostmi držav v razvoju. Zanje osnutek še vedno predvideva polne obveznosti, tako glede znižanja izpustov kot glede financiranja podnebnih ukrepov, za druge pa so te opredeljene preohlapno. Vztrajajo, da morajo tudi države v razvoju, ki to zmorejo, prispevati več. Na primer Savdska Arabija, ki je bila do zdaj v skupini prejemnic pomoči. Za nerazvite ni sprejemljivo, da osnutek razvitih pravno ne zavezuje, da jim zagotovijo financiranje ali čisto tehnologijo.

Osnutek po eni strani dopušča možnost, da bi za cilj postavili tudi omejitev ogrevanja ozračja na stopinjo in pol, in ne na dve stopinji, a je hkrati manj jasen glede zmanjševanja izpustov toplogrednih plinov. Držav ne zavezuje izrecno, da bodo po letu 2020 povečale svoje zaveze za znižanje izpustov v primerjavi z začetimi obljubami. Prav tako ne omenja več letalstva in pomorskega prometa, ki prispevata pet odstotkov vseh izpustov.

Pogajanja se bodo nadaljevala, po načrtu bi morali nov svetovni podnebni dogovor potrditi jutri, a morebitna zamuda ne bi nikogar presenetila.

Erika Štular, Radio Slovenija