Ob svetovnem dnevu svobode medijev Amnesty International opozarja na kršitve pravic novinarjev in aktivistov ter (ne)svobodo govora. "Onemogočanje spletnih brskalnikov, visoki stroški uporabe spleta, mučenje aktivistov, da bi izdali gesla svojih računov na Facebooku in Twitterju, sprejemanje zakonov, ki določajo, o čem se sme in o čem se ne sme pogovarjati v spletnih klepetalnicah … so le nekateri izmed načinov, s katerimi vlade od Kitajske do Sirije, od Kube do Azerbajdžana preprečujejo novinarjem, blogarjem in aktivistom, da govorijo o kršitvah človekovih pravic," piše v izjavi Amnesty Internationala.

"V nekaterih državah je kritiziranje oblasti na spletu tako nevarno, da je bilo po podatkih organizacije Novinarji brez meja leto 2011 za spletne aktiviste najbolj smrtonosno. Nekateri so bili ubiti v Bahrajnu, Mehiki, Indiji in Siriji, a novinarji, blogarji in aktivisti najdejo načine, kako se izogniti nadzoru spleta in s tem zagotoviti, da njihov glas doseže milijone ljudi po vsem svetu," še piše.

"Odpiranje digitalnega prostora je aktivistom omogočilo, da se medsebojno podpirajo v skupnem boju za človekove pravice, svobodo in pravičnost po vsem svetu," meni Widney Brown, direktorica za mednarodno pravo in politiko pri Amnesty Internationalu. "Državne oblasti napadajo spletne novinarje in aktiviste, saj se zavedajo, da lahko ti pogumni posamezniki zelo uspešno uporabljajo splet za kritiziranje vladajočih struktur. Moramo se upreti vsem prizadevanjem vlad po vsem svetu, da spodkopavajo pravico do svobode govora," je dodala.

Mnogo novinarjev različnih medijev, ki delujejo od Pakistana do Kolumbije, od Mehike do Sudana in v večini držav vzhodne Evrope in na Bližnjem vzhodu, je izpostavljenih nadlegovanju, napadanju, nezakonitim aretacijam. Nekatere so celo ubili samo zato, ker opravljajo svoje delo, še piše Amnesty International.

Večina umorov novinarjev neraziskana
Novinarji, ki poskušajo odkriti primere zlorabe oblasti, kršitve človekovih pravic in korupcije, so pogosto tarča napadov in nadlegovanja po vsej Latinski Ameriki ter na Karibih. Državne oblasti ali tolpe v Mehiki, Kolumbiji, na Kubi, v Hondurasu in Venezueli pogosto zlorabljajo novinarje, ki poročajo o človekovih pravicah, zlorabah oblasti in korupciji.

Mehika je ena izmed najnevarnejših držav v Ameriki, še posebej so v nevarnosti ljudje, ki delajo v medijih na severu države. Truplo novinarke Regine Martinez so 28. aprila našli na njenem domu. Regina je bila novinarka politične revije Proceso in je več kot trideset let poročala o varnostnih težavah v državi, trgovanju z mamili in korupciji. Tamkajšnje oblasti so sporočile, da preiskujejo umor. Mehiški senat je medtem potrdil nov zakon za zaščito novinarjev in aktivistov za človekove pravice, ki so izpostavljeni nevarnostim.

Mehika ni edina država, v kateri se medijski strokovnjaki spopadajo z neverjetno nevarnostjo pri opravljanju svojega dela. Dina Meza, novinarka in aktivistka za človekove pravice v Hondurasu, je na začetku leta 2012 prejela številne grožnje s spolnim nasiljem. Na začetku aprila je sporočila policiji, da sta jo dva moška fotografirala med sprehodom z otroki.

Nekateri novinarji bežijo v tujino
Nekatera izmed najnevarnejših območij za novinarje so v Afriki. V državah, kot sta Etiopija in Gambija, so časopisi, spletni portali ter televizijske in radijske postaje pod strogim nadzorom varnostnih agentov, da utišajo vse tiste, ki mislijo drugače. V Ruandi in Etiopiji so novinarji izpostavljeni kazenskemu pregonu in obsojeni na dolgotrajne zaporne kazni zaradi kritiziranja vladnih politik, poročanja o pozivih k miroljubnim protestom ali zaradi razkrivanja korupcije med visokimi uradniki. Oblasti v Sudanu so našle ustvarjalno rešitev za obvladovanje neodvisnih novinarjev, ki vključuje tudi zlorabo zakonov, da bi preprečili poročanje in kaznovali tiste, ki jih kritizirajo.

V Somaliji in Gambiji so novinarji v taki nevarnosti, da v strahu za svoje življenje odhajajo v izgnanstvo. Tisti, ki ostajajo, so žrtve aretacij, katerih namen je preprečiti neodvisno poročanje v državi. Od leta 2007 je bilo v Somaliji ubitih najmanj 27 novinarjev. Za večino umorov nihče ni nikoli odgovarjal.

Strog nadzor nad spletom
Pakistan je ena najnevarnejših držav na svetu, ko gre za varnost novinarjev. Samo v letu 2011 je bilo ubitih najmanj 15 novinarjev. Januarja letos je bil v Šabkadi, 30 kilometrov od Pešavarja, ubit novinar Mukaram Atif. Pakistanski talibani so ga ubili, medtem ko je opravljal večerno molitev. Talibanski tiskovni predstavnik je pozneje dejal, da so Atifa večkrat opozorili, naj "ustavi poročanje o talibanih, vendar tega ni želel storiti - končno je prišla kazen".

Tako kot na Kitajskem tudi v Šrilanki novinarji sumijo, da so njihova elektronska pošta in telefonski pogovori pod nadzorom. Na Filipinih je bilo od lani ubitih12 novinarjev, niti enega morilca pa niso privedli pred sodnike. Na Kitajskem je 513 milijonov uporabnikov spleta, zato tamkajšnje oblasti strogo nadzorujejo vse, kar je mogoče prebrati ali povedati na spletu. Varnostne sile redno spremljajo, zaslišujejo in nadlegujejo novinarje, ki pišejo o za vlado občutljivih vprašanjih. Vendar so kitajski spletni aktivisti zelo spretni pri oblikovanju novih in ustvarjalnih načinov, da preprečijo vladni nadzor. V priljubljeni kampanji za slepega aktivista Čena Gvangčenga so njegovi privrženci na spletu objavljali svoje fotografije, na katerih nosijo temna očala ali pa so temna očala profilna slika na socialnih omrežjih.

Zatiranje protestov
Avtokratski režimi v državah nekdanje Sovjetske zveze so se v letu 2012 okrepili z utišanjem kritikov in preprečevanjem protestov. V Belorusiji se je zatiranje protestov, ki so sledili predsedniškim volitvam konec leta 2011, nadaljuje tudi v letu 2012. Aretirali so več uglednih opozicijskih aktivistov in voditeljev nevladnih organizacij. V Azerbajdžanu je nov val protestov navdih arabske pomladi in je povzročil močan odziv vlade. Protivladni protesti so prepovedani, 14 organizatorjev pa je obsojenih na dolgoletne zaporne kazni. Novinarji in aktivisti so bili izpostavljeni nadlegovanju in zapiranju na osnovi izmišljenih obtožb, ker so poročali o zlorabah in kršitvah človekovih pravic. Ruske oblasti so dovolile največje proteste v državi po letu 1991, ki so izbruhnili po spornih parlamentarnih volitvah, po drugi strani pa so manjše proteste rutinsko zadušili, udeležence pa aretirali.

V Iranu na pohodu spletna policija
Prostor za medijsko izražanje je doživel preobrazbo v državah, kot sta Tunizija in Libija, kjer so bile leta 2011 revolucije, vendar v regiji še naprej prevladujejo zakonske in druge omejitve medijske svobode. Oblasti v Iranu so nadaljevale stroge omejitve uporabe spleta, po vsej državi pa so razporejeni člani novoustanovljene spletne policije. V Savdski Arabiji so uvedli nove sankcije za objavljanje materiala, ki velja za žaljivega ali je v nasprotju s šeriatskim pravom.

Na celotnem Bližnjem vzhodu so bili leta 2011 napadi na novinarje in blogarje pogosti. Umori, samovoljna pridržanja, mučenja in nadlegovanja so (bili) nekaj vsakdanjega med nemiri v Siriji, Libiji, Tuniziji, Egiptu, Jemnu in Bahrajnu. Kršitve človekovih pravic se nadaljujejo tudi po koncu nemirov. Samovoljno pridržanje in nadlegovanje novinarjev in pisateljev, ki pogosto izražajo do vlade kritična mnenja, sta zaznavna tudi v drugih delih regije, v Iranu, Iraku, Jordaniji, Savdski Arabiji ter na zasedenih palestinskih ozemljih.