Vdovičenkova dela tudi kot svetovalka za politična vprašanja ter je strokovnjakinja za italijansko politiko ter za integracijo in varnost v Evropski uniji. Po dnevnih ruskih bombnih napadov se je, sicer stežka, odločila, da je za njo najbolj varno, da zapusti rodno mesto.

Kako se počutite?
Moralno sem povsem uničena, v meni je ena sama praznina. Ni besed, s katerimi bi opisala svoje občutke. Jezna in žalostna sem, preprosto ne morem verjeti, kaj se dogaja v moji državi. Čutim neizmerno bolečino, ko gledam svoje ljubo mesto, ki je bombardirano. Vsak dan jočem, ker ne vem, ali bom še kdaj videla svoj dom in se vrnila vanj. Pretresena sem. Hudo mi je, da je ukrajinsko nebo polno ruskih letal, jezi me, da zračni prostor ni zaprt in se ekološka ter humanitarna katastrofa samo poglablja. In kar je najbolj žalostno, vse to se dogaja v demokratični Ukrajini, ki je čez noč postala bojišče.

Kako veliko jedrsko grožnjo pomenijo zajete in napadane ukrajinske jedrske elektrarne?
Položaj z jedrskimi grožnjami je zelo resen. Še posebej, če nočemo imeti drugega Černobila. Jedrska katastrofa čaka dobesedno kot tempirana bomba. Jedrska elektrarna v Zaporožju je že bila tarča ruskih napadov. V Zaporožju je šest reaktorjev; za primerjavo, Černobil je imel zgolj enega, ko je ta v preteklosti eksplodiral. Če se spominjate, je bilo to leta 1986. Koliko škode in posledic je povzročil – ponovitve tega scenarija si ne smemo dovoliti. Če se bo obstreljevanje reaktorjev v Zaporožju nadaljevalo, vedite, da to ne bo več ukrajinska nacionalna katastrofa, ampak svetovni varnostni izziv. In veste, kaj, to ni več samo izziv, to je terorizem!

Tudi največja evropska jedrska elektrarna Zaporožje je postala orodje Rusov pri t. i. denacifikaciji Ukrajincev.
Jedrska elektrarna Zaporožje ne stoji v središču mesta, temveč v bližini manjšega mesteca Energodač. To mesto je bilo zgrajeno prav zaradi vseh zaposlenih, ki delajo v jedrski elektrarni Zaporožje. Da si lažje predstavljate, tam živijo številni strokovnjaki s svojimi starši, otroki, celotne družine. Ko slišim Putinove namere o "denacifikaciji" Ukrajincev, vem, da je pred nami katastrofa svetovnih razsežnosti. Zračni prostor je še vedno odprt, velike težave nastajajo pri vzpostavitvi humanitarnih koridorjev. Ljudje, čas je, da se zbudite! Ukrajina je demokratična država. V sebi čutim toliko bolečine in praznine, moralno sem popolnoma skrušena. Zdaj se z vami pogovarjam v svojem avtomobilu, medtem ko poslušam eksplozije raket. Nimam službe, ostala sem brez doma, bežati moram, pa še sama ne vem, kam naj grem. Ampak, veste, kaj? Ne bom obupala, nikoli!

Upor proti ruski vojski je silovit, ta je s svojo vojsko obkolila državo. Kako se ukrajinski narod spopada s tem dan za dnem?
Težko je primerjati, govorimo o različnih scenarijih. Nemogoče je napovedati prihodnost Ukrajincev. Preprosto zato, ker se zgodba spreminja iz dneva v dan. Priča smo obstreljevanju, bombardiranju ter vsakodnevnemu ustrahovanju. Ne želim delati nikakršnih primerjav z Pridnesterjem ali Moldavijo, kajti vsaka od teh držav ima svojo zgodovino in svoje cilje. Kljub temu, zavedati se moramo, da smo v 21. stoletju in da je Ukrajina edinstvena – predvsem zaradi močnih oboroženih sil, intenzivnosti vojaškega upora, tudi teritorialne obrambe Ukrajine in ne nazadnje vseh njenih prebivalcev. Ne morete si misliti, koliko prostovoljcev je že v Ukrajini in zunaj nje. S tem dokazujemo, kako močen narod smo Ukrajinci.

Zapomnite si, Ukrajinci se ne bomo predali. Nikoli. Ne želimo, da nas primerjate s katerim koli narodom, niti ne želimo primerjati različnih zgodovinskih lekcij, to je popolnoma nova zgodba. Zakaj? Medtem ko se dogaja invazija v Ukrajini, se istočasno izvaja izrazita propagandna in informacijska vojna. Ta pa je mnogo izrazitejša na ruski strani. Ruski državljani danes ne razumejo, kaj se dogaja v Ukrajini, in še vedno menijo, da je ruska invazija nekaj pozitivnega, zato podpirajo dejanja predsednika Putina. Nihče si dandanes ne bi smel dovoliti spraviti s tako agresijo nad drug demokratični narod. Ukrajinci si ne želimo biti del ruske federacije, zatorej morate razumeti, da smo mi tisti, ki smo napadeni. Upor je jasno sporočilo, da želimo ubraniti svoje ljudi, domove, mesta, sorodnike, narod in domovino. Želimo ohraniti avtonomno in svobodno odločanje na svoji zemlji.

Kakšne posledice kaže informacijska vojna, ki jo bije Rusija? Kako to vpliva na Ukrajince in Ruse?
Zelo zanimivo se je pogovarjati z ruskimi kolegi, ker sploh ne verjamejo temu, kar se dogaja. Ne razumejo dogajanja v Ukrajini in še vedno podpirajo svojega predsednika, kar je seveda razumljivo, če si podvržen le enostranskemu poročanju. Seveda ne morejo verjeti, da se vojna v Ukrajini resnično dogaja, niti nočejo verjeti temu. To je tudi ena izmed razlik med Ukrajinci in Rusi. Resnično smo si precej različni, konec koncev sta to dva različna naroda. Ne smemo pa nikdar nikomur dovoliti, da bi nad komer koli izvajal nasilje, ga ustrahoval, teroriziral, če hočete, kar prav ta trenutek počnejo ruski vojaki nad ukrajinskimi civilisti v njihovi tako imenovani "posebni operaciji". Eden takih primerov je mesto Černigov na severu Ukrajine, kjer je pred dnevi v obstreljevanju umrlo 47 civilistov. Vsakodnevno dobivamo informacije in poročila o novih tragedijah. Kako se človek sploh lahko počuti normalno? Ne čutim ničesar. Moj um in telo sta polna bolečin.

Kakršno koli logično in strateško razmišljanje sta nemogoča, popolnoma sem paralizirana. Po poklicu sem analitik, ampak v stanju takšnega ustrahovanja in groze, ki sem jima priča, sem popolnoma brez misli in besed. Pretresena sem. Kljub vsemu želim Slovencem sporočiti, da smo Ukrajinci zelo odločen in močen narod, a potrebujemo vašo pomoč. Ena od prošenj je zaprtje ukrajinskega zračnega prostora. Zavedamo se, da je to dvorezen meč. Jasno nam je, da imate mnogi vzpostavljene poslovne vezi z Rusijo, razumemo, da je težko.

A jedrsko ustrahovanje je zelo realno in prav nobena evropska država ne bo zaščitena pred posledicami. Nimamo drugega planeta, na katerega bi lahko pobegnili. Vsi moramo razmisliti, kako naprej. Pozivam evropske vlade, da nas konkretneje podprejo. Ne samo moralno in z besedami, ampak z zelo jasnimi dejanji. Zaprtje ukrajinskega zračnega prostora je eno teh prvih in zelo potrebnih dejanj. Iskreno povedano, ostala sem brez solz. To je preprosto nevzdržno. Ne morem več jokati, jedla nisem že več dni, uničena sem. Sicer nisem izgubila upanja, a tudi upanje ta trenutek ni dovolj, potrebna so dejanja. Razmišljam le, kako lahko pomagam svoji državi, žal pa orožja ne znam uporabljati.

Kakšne so trenutne razmere v Kijevu?
Položaj je resen in nepredvidljiv. Ruske sile lahko v kratkem vkorakajo, ampak naše obrambne sile se ne bodo predale. Pri tem odporu sodelujejo vsi Ukrajinci, vključno s predsednikom Zelenskim. Kot narod iščemo mehanizem, s katerim bi se lahko čim učinkoviteje spopadli s to nevarnostjo. Kot zanimivost lahko povem, da se v vsej tej grozi dogajajo tudi smešne stvari. Na primer, videla sem priletno gospo, ki je ustavila ruske vojake in jih poslala domov, češ da v Ukrajini nimajo kaj iskati, saj so ljudje v Ukrajini varni in svobodni. Vedeti morate, da so takšni prizori vsakodnevni. Ukrajinci se ne damo in želimo živeti običajno življenje, brez okupatorjev. Ukrajinci branimo svoj dom, in to me navdaja z velikanskim optimizmom.

Trenutno se nahajate v svojem vozilu v Kijevu in iščete varne poti za evakuacijo?
Ta hip se mi zdi najboljša rešitev zapustiti Kijev, saj se miselno in fizično ne morem spopadati s trenutnim položajem. Iščem varno okolje, kamor bi se lahko umaknila pred bombami in obstreljevanjem. V vsakem primeru stojim za svojo Ukrajino in kot zaposlena predavateljica na ukrajinski univerzi bom še naprej po svojih najboljših močeh podpirala svoje študente ter na ta način tudi svoj narod.

Kaj po vašem mnenju prinaša prihodnost?
Moje dojemanje prihodnosti in vaše sta na žalost dva različna pojma. Živim od jutra do večera, zato težko govorim o prihodnosti. Situacija se iz dneva v dan spreminja. Z vsem kriznim dogajanjem, ogrožanjem jedrskih elektrarn, napadi, splošno humanitarno krizo je pravzaprav ta trenutek nemogoče razmišljati, kaj naj bi bil "normalen" dan.

Kdaj lahko pričakujemo konec te vojne?
Na to je nemogoče odgovoriti. Težko je že samo razmišljati o tem, iskreno povedano, ta trenutek se v Ukrajini ne počutim varno nikjer. Bežimo vsi, razumite, da rešujemo svoja življenja. Verjeli ali ne, tudi ta pogovor zame pomeni tveganje, saj Rusi nadzirajo naše pogovore, sledijo našim lokacijam in ljudem, s katerimi smo v stiku.