Nasprotniki so upali, da bo padec njegovega režima prinesel varnost in svobodo, a država 15 let po njegovi smrti še vedno ni stabilna.

Hiter vzpon Sadama Huseina na oblast se je začel leta 1968 z državnim udarom njegove stranke Baas. Najprej je postal namestnik generalnega sekretarja stranke, leta 1969 pa podpredsednik revolucionarnega sveta, najvišjega organa oblasti v državi. Številka ena v državi je postal 16. julija 1979; od takrat je bil predsednik države, generalni sekretar stranke Baas in predsednik Revolucionarnega odbora. Na oblasti je ostal vse do napada na Irak spomladi 2003.

V več kot 20 letih vladavine je v Iraku uveljavil politični sistem, ki se je opiral na kult osebnosti, mučenje in visoko razvit sistem vohunjenja. Brutalnega diktatorja, ki so se ga bali celo maloštevilni prijatelji, so sicer opisovali kot "genialnega taktika", ki se najbolje izkaže v kriznih razmerah. V zgodovino se je želel vpisati kot veliki voditelj, v anale zgodovine pa mu je uspelo priti predvsem zaradi svoje okrutnosti in želje po nadvladi.

Med svojo dolgoletno vladavino je zatrl številna gibanja, predvsem šiitska in kurdska, ki so želela strmoglaviti vlado ali so si prizadevala za neodvisnost. Prihajalo je do hudih kršitev človekovih pravic, enih najhujših na svetu, od etničnega čiščenja, državnega terorizma, množičnih umorov, deportacij do zunajsodnih umorov in mučenj. Varnostne sile naj bi po konservativnih ocenah v času njegovega režima ubile najmanj 250.000 ljudi, navaja spletna enciklopedija Wikipedia. Več sto tisoč življenj pa sta zahtevala tudi njegova napada na Iran in Kuvajt v 80. letih prejšnjega stoletja oziroma leta 1990.

Marca 2003 je koalicija pod vodstvom ZDA v času ameriškega predsednika Georgea W. Busha izvedla invazijo na Irak z utemeljitvijo, da poseduje zaloge biološkega in kemičnega orožja. Na tej podlagi so ZDA za napad pridobile zaveznice, vendar se je pozneje izkazalo, da so bili dokazi o zalogah orožja za množično uničevanje lažni in prirejeni. Takratni ameriški državni sekretar Colin Powell, ki je umrl oktobra letos za posledicami covida-19, je pozneje priznal, da je bil to velik madež za ZDA.

Po začetku vojne v Iraku 20. marca 2003 je Husein še nekaj časa iz Bagdada vodil odpor proti invazijskim silam in nekajkrat tudi nagovoril iraško ljudstvo. Pozneje se je za njim izgubila vsaka sled. Ameriški vojaki so ga aretirali osem mesecev po padcu režima, 13. decembra 2003, v skrivališču neke hiše nedaleč od njegovega rojstnega kraja Tikrit.

Svet prehodne iraške vlade je nato istega leta v Bagdadu ustanovil posebno sodišče za sojenje najvišjim članom njegovega režima, Huseina pa je bremenilo skupno dvanajst obtožb zaradi množičnih pobojev več deset tisoč šiitov, Kurdov in političnih nasprotnikov. Sodišče je 5. novembra 2006 odločilo, da je kriv zločinov proti človečnosti zaradi pokola 148 šiitov v vasi Dudžail leta 1982, in ga obsodilo na smrt z obešanjem. Kljub nasprotovanju velikega dela mednarodne skupnosti so ga usmrtili 30. decembra 2006. Star je bil 69 let.

Njegovi nasprotniki so takrat slavili v upanju, da bo Irak svobodnejši in predvsem varnejši, a se položaj v državi odtlej ni bistveno izboljšal. Njegovo stranko Baas so razpustili in v državi pripravili prve demokratične volitve, vendar so se politične delitve in korupcija, pa tudi nasilje v tej etnično in versko raznoliki državi nadaljevali. Država se je soočila še z džihadističnim nasiljem, ko je leta 2014 tretjino Iraka zasedla skrajna džihadistična skupina Islamska država (IS), ki je tu in v delu Sirije ustanovila samooklicani kalifat. Do decembra 2017 jim je ob pomoči mednarodne koalicije uspelo pregnati skrajneže, ZDA in zaveznice pa so svojo bojno misijo v državi končale 10. decembra letos, štiri leta po zmagi nad IS-jem.

Po oktobrskih predčasnih parlamentarnih volitvah, ki jih je zaznamovala rekordno nizka volilna udeležba zaradi nezaupanja ljudi v politične elite, zdaj Irak čaka oblikovanje nove vlade. Državo že leta pestita korupcija in gospodarska kriza, kljub naftnemu bogastvu pa skoraj tretjina prebivalcev živi v revščini. Znova narašča tudi nevarnost nasilja zaradi številnih oboroženih skupin in ponovne krepitve džihadistov.