Nasprotniki zakona trdijo, da je neustaven, zagovorniki pa, da ga zvezna sodišča ne morejo razveljaviti zaradi njegove vsebine.

Teksaški zakon je guverner Greg Abbott podpisal maja letos, velja pa od septembra z izjemo 48-urne prekinitve na začetku oktobra, ko je njegovo izvajanje ustavil zvezni sodnik v Teksasu. Zakon prepoveduje umetno prekinitev nosečnosti po začetku srčnega utripa zarodka, kar se po navadi zgodi v šestem tednu nosečnosti, ko ženske običajno še niti ne vedo, da so noseče.

Posebnost teksaškega zakona je, da ne predvideva kazenskih sankcij za ženske ali tiste, ki opravljajo umetno prekinitev nosečnosti, ampak omogoča civilne tožbe zasebnih državljanov proti tistim, ki kakor koli pomagajo pri splavu, za najmanj 10.000 dolarjev odškodnine. Žensk, ki opravijo splav, pa ni mogoče tožiti. Zakon dovoljuje izjemo iz zdravstvenih razlogov, ne pa tudi zaradi posilstva ali incesta.

Vrhovno sodišče je septembra s tesno večino pet proti štiri zavrnilo zavrnitev zakona na zahtevo klinik za umetno prekinitev nosečnosti pred začetkom veljave, pri čemer se je konservativni predsednik vrhovnega sodišča John Roberts preselil k liberalni manjšini.

Zakon je potem po tožbi zveznega pravosodnega ministrstva oktobra ustavil zvezni sodnik v Teksasu, vendar je zvezno prizivno sodišče v New Orleansu dva dni pozneje blokado odpravilo z argumentom, da zvezna sodišča državnim sodiščem ne morejo prepovedati obravnavanje civilnih tožb.

Nato se je zvezno prizivno sodišče 22. oktobra presenetljivo hitro odločilo, da zakon oziroma tožbo klinik za splave in pravosodnega ministrstva ZDA sprejme v obravnavo.

Teksaški zakon je le eden od 12 proti splavu, ki so jih sprejeli v zveznih državah ZDA z republikansko večino. Vsi so ustavljeni. Vrhovno sodišče bo 1. decembra obravnavalo zakon iz Misisipija, ki prepoveduje splav po 15. tednu nosečnosti. Ti zakoni predvidevajo sankcije za kršitelje.

O teksaškem zakonu tožniki trdijo, da je v nasprotju z ustavo glede na presedan vrhovnega sodišča z odločitvijo v primeru Roe proti Wadu iz leta 1973, ki je ženskam zagotovil pravico do umetne prekinitve nosečnosti na vsem ozemlju ZDA. Poznejše tožbe so to pravico omejile na približno tri mesece od zanositve.

Nasprotniki pravice do splava si želijo odločitev iz primera Roe proti Wadu odpraviti že vsa desetletja od uveljavitve in upajo, da je zdaj pravi čas, saj imajo na zveznem vrhovnem sodišču šest konservativnih sodnikov, ki so proti splavu.

Neposredna posledica teksaškega zakona je, da so klinike za splave tam nehale izvajati poseg po šestem tednu nosečnosti v strahu pred tožbami, kar pomeni, da ženske v Teksasu nimajo enakih pravic kot drugje po ZDA. Ženske morajo čez mejo, ampak le tiste, ki imajo denar, revne pa imajo na izbiro rojstvo ali nezakoniti splav. To je argument nasprotnikov zakona.

Zagovorniki zakona trdijo, da zvezna sodišča v tem primeru ne morejo ukazovati državnim sodiščem, ker to niso državne sankcije, ampak civilne tožbe. Če bo ta argument na koncu uspel, potem bodo tudi druge zvezne države z republikansko večino sprejele podoben zakon, kot je teksaški.

Glede na vprašanja vrhovnih sodnikov odvetnikom ene in druge strani izid v korist nasprotnikov splava ni zagotovljen. Težave z argumentom glede pristojnosti zveznih sodišč sta imela poleg Robertsa namreč tudi konservativna sodnika Amy Coney Barrett in Brett Kavanaugh.

Liberalna sodnica Elena Kagan je dejala, da so zakon napisali "geniji" in da se skušajo izogniti širšemu uveljavljenemu pravnemu načelu, ki pravi, da posamezne zvezne države ne morejo razveljaviti na zvezni ravni zagotovljenih ustavnih pravic.