Izraelski volivci na predčasnih parlamentarnih volitvah izbirajo med nadaljevanjem dozdajšnje politike premierja Benjamina Netanjahuja, ki je mirovni proces s Palestinci pripeljal tako rekoč v slepo ulico, in alternativo, ki jo ponujata vodji levosredinske Sionistične zveze Izak Hercog in Cipi Livni. V 67-letni zgodovini Izraela ni uspelo dobiti večine glasov in sami oblikovati vlade še nobeni stranki, zato so državo vedno vodile koalicijske vlade.

Tudi tokratne predčasne volitve skoraj gotovo ne bodo prinesle absolutnega zmagovalca in spet bo treba oblikovati koalicijsko vlado. Komu bo predsednik države Reuven Rivlin zaupal sestavo vlade, ni odvisno zgolj od volilnega uspeha relativnega zmagovalca, temveč predvsem od verjetnosti, da mu uspe oblikovati vlado, ki bo imela v knesetu vsaj 61 od 120 poslanskih mandatov. Mandatar bo imel za oblikovanje vlade na razpolago največ 42 dni.

Čeprav se je dozdajšnji premier Netanjahu odločil, da razpiše volitve na polovici rednega mandata, ni nujno, da se mu bo politična računica izšla. Zadnje predvolilne napovedi so namreč dale rahlo prednost levosredinski Sionistični zvezi, ki sta jo sklenila voditelja laburistov Izak Hercog in voditeljica stranke HaTnua (Gibanje) Cipi Livni. Je pa vprašanje, če bo njuna Sionistična zveza uspela po morebitni zmagi sestaviti koalicijo. Veliko je namreč odvisno od uspeha preostalih levosredinskih in levih strank. V prvi vrsti bo veliko odvisno od strank, ki predstavljajo arabsko manjšino v Izraelu in so tokrat naredile zgodovinski korak in se za volitve združile v enotno listo. Predvolilne napovedi kažejo, da bi arabska Združena lista lahko postala tretja najmočnejša politična sila v državi. Kljub ugodnim predvolilnim napovedim za levosredinski blok pa so številni analitiki prepričani, da bodo večino sedežev v knesetu zasedle desno usmerjene stranke in da bo tudi prihodnjo vlado vodil Netanjahu. Nekateri dopuščajo tudi možnost t. i. velike koalicije med Netanjahujevim Likudom in Sionistično zvezo.

Če bo novo vlado oblikovala Sionistična zveza, se bo skoraj gotovo delno spremenila izraelska zunanja politika. Tako Hercog kot Livnijeva namreč želita obnoviti mirovne pogovore s Palestinci. Tudi na notranjepolitičnem prizorišču lahko v primeru, da vlado prevzame Sionistična zveza, pričakujemo nekoliko drugačne poudarke, saj so v predvolilnem boju več pozornosti namenjali reševanju socialno-ekonomskih vprašanj kot pa varnosti, ki naj bi jo ogrožala predvsem Iran in nerešeno palestinsko vprašanje.

Netanjahu pa je svoj predvolilni boj gradil prav na varnostnih vprašanjih. Ves čas je poudarjal, da Iran s svojim jedrskim programom predstavlja veliko nevarnost za njegovo državo in je zato vehementno nasprotoval kakršnemu koli dogovoru zahodnih držav z Iranom. Zelo ostra je bila tudi njegova retorika do Palestincev, saj je poudarjal, da ne namerava zaustaviti gradnje nezakonitih judovskih naselij na okupiranem Zahodnem bregu, poleg tega je včeraj dejal, da dokler bo on premier Izraela, Palestinci ne bodo dobili svoje države!

Glede na to, da je pred leti dejal, da podpira sobivanje dveh držav, bo treba počakati na njegove poteze po volitvah, če bo znova premier. Izraelski gost v Globusu, ugledni politolog in tudi izraelski junak t. i. šestdnevne vojne leta 1967, ki je bil hudo ranjen v bojih za Jeruzalem, dr. Moše Amirav, je namreč dejal, da tudi Netanjahu zagovarja ustanovitev palestinske države in da je za sklenitev miru s Palestinci. Po njegovem mnenju namreč Netanjahu ne bi imel nič proti, da bi se v izraelske zgodovinske učbenike vpisal kot velik politik. Če bi mu uspelo rešiti palestinsko vprašanje, bi se gotovo lahko postavil v vrsto z nekaterimi svojimi predhodniki, kot so Ben Gurion, Menahem Begin, Jicak Rabin …