Libijec Abdelbaset Ali Mohamed Al Megrahi je edini obsojenec za teroristični napad na letalu ameriške letalske družbe Pan Am nad škotskim mestom leta 1988, ko je umrlo 270 ljudi, obsojen pa je bil leta 2001 na 27-letno zaporno kazen. Ker ima neozdravljivega raka na prostati in ker naj bi imel pred sabo le še nekaj tednov življenja, so ga škotske oblasti iz usmiljenja izpustile iz zapora.

Osvoboditvi Al Megrahija so najbolj nasprotovali svojci ameriških žrtev, malo manj britanskih, a vse je osupnil herojski sprejem, ki so mu ga priredili ob vrnitvi v Libijo. Od takrat se kar vrstijo obtožbe na račun britanske vlade in premierja Gordona Browna, ki naj bi Libijcem dejal, da noče, da bi Al Megrahi umrl za rešetkami.

Na lov na posle v Libiji
Na dan prihajajo nove podrobnosti, iz katerih je mogoče sklepati, da osvoboditev ni bila izraz sočutja, ampak je šlo za čisto kupčkanje z gospodarskimi interesi v upanju na pridobitev donosnih pogodb v Libiji. Država ima med drugim največje dokazane naftne zaloge v Afriki, po njenem ponovnem odprtju v svet pa zahodne in vzhodne države kar tekmujejo, katera bo navezala tesnejše gospodarske stike s to severnoafriško državo.

Brown je seveda zanikal, da bi bile v ozadju izpustitve preračunljive igrice, prikrivanje in naftni posli, ob tem pa zatrdil, da ni izvajal nobenega pritiska na škotske oblasti, čeprav spoštuje njihovo odločitev za osvoboditev obsojenega za najhujši teroristični napad v zgodovini Velike Britanije.

Po besedah britanskega premierja je pri vsem skupaj šlo za "okrepitev koalicije proti mednarodnemu terorizmu" s pomočjo izboljšanja odnosov z Libijo. Kar koli naj bi to že pomenilo, več kot jasno je, da Brown s temi besedami ni pomiril javnosti, ki vsak dan izve nove podrobnosti o dogovarjanju v ozadju.

Dokumenti, ki jih je razkrila škotska vlada, kažejo na to, da je libijska stran opozorila Britance pred "katastrofičnimi posledicami na odnose med državama" v primeru smrti Al Megrahija v škotskem zaporu. To bi seveda lahko pod vprašaj postavilo delovanje britanskih podjetij v Libiji, kjer so zelo dejavna pri izkoriščanju fosilnih goriv, potem ko je leta 2003 mednarodna skupnost preklicala sankcije.

Kraljeva naveza
Po pisanju britanskega časopisa Daily Mail je pomembno vlogo pri "kupčkanju" igral britanski princ Andrew, ki naj bi ga libijski voditelj Moamer Gadafi nagovarjal, da britansko vlado prepriča k izpustitvi Al Megrahija. Znano je že, da je član britanske kraljeve družine stkal tesne vezi z libijskim diktatorjem in njegovim 35-letnim sinom, ki je predviden za naslednika na čelu države.

Prijateljstvo z ZDA na preizkušnji
Z osvoboditvijo Al Megrahija so Britanci mogoče res tlakovali pot k še boljšim odnosom z Libijo, a so s tem spustili hladno prho na odnose s svojim največijm zaveznikom - ZDA. Washington namreč ni ogorčen samo zaradi izpustitve, ampak tudi zaradi načina, kako je bil obveščen o tem, saj naj bi administracija Baracka Obame za to izvedela le deset minut pred odločitvijo.

Pojavljajo se že govorice o izdajstvu, saj so se Velika Britanija in ZDA pred sojenjem Al Megrahiju leta 1998 v skupnem pismu Združenimi narodom zavezale, da bo v primeru obsodbe obsojenec vso zaporno kazen prestal v britanskem zaporu. London se zdaj brani, da se k temu niso zavezali, čeprav v Washingtonu pravijo drugače.