Hitro razraščanje mesta in povečevanje števila njegovih prebivalcev v zadnjih desetletjih sta skupaj s pomanjkanjem dolgoročnega načrtovanja in slabim upravljanjem mestnih oblasti metropolitanskega območja privedli do kopičenja težav, ki zahtevajo takojšnje in trajnostno ukrepanje.

Zaradi lege in družbenogospodarskih razmer na mesto prežijo različne nevarnosti in v zadnjih letih je bilo soočeno tako z naravnimi katastrofami, od potresov do poplav, kot tudi epidemijami. V mestu, kjer v ožjem območju živi skoraj devet milijonov ljudi, skupaj z urbanim zaledjem pa 21 milijonov, so razmere najbolj kritične pri zagotavljanju vodne oskrbe in pretočnega javnega prometa.

Prilagodljiva mesta
Leta 2013 se je Ciudad de México pridružil pobudi prilagodljivih mest "100 Resilient cities initiative", ki jo je sprožila Fundacija Rockefeller. Septembra lani so mestne oblasti predstavile strategijo prilagodljivosti, na čelu katere je Arnoldo Matus Kramer. Nova strategija namesto širjenja snuje rast v višino.

Snovalci strategije so se zgledovali po Tokiu, ki prav tako leži na potresnem območju in v njem živi še deset milijonov več ljudi, vendar nima podobnih težav. "Tokio ima neverjetno vertikalno rast in naseljuje 30 milijonov ljudi, ki ne trpijo zaradi takega onesnaženja in prometa kot mi," je v pogovoru za Reuters povedal Kramer.

Kramer je izpostavil največji težavi, ki zahtevata takojšen pristop - zaščita vodnih zalog in zagotovitev mobilnosti -, zato je njihova naloga, da pod drobnogled vzamejo trenutne projekte in preverijo njihovo skladnost s strategijo prilagodljivosti.

Čeprav so Azteki mesto zgradili na jezeru, je pritisk naraščajočega prebivalstva s hkratnim zanemarjanjem vlaganja v infrastrukturo v vseh teh letih privedel do kroničnega pomanjkanja vode. Zaradi puščanja in slabega vzdrževanja se v vodovodnem omrežju izgubi kar 40 odstotkov pitne vode.

Vse to v mestu, kjer skoraj tretjina prebivalstva živi v revščini, vodi do neenakosti pri oskrbi z vodo in pri tem jo najslabše odnesejo stanujoči v številnih mestnih slumih. Ker jih vodovodna napeljava praviloma ne doseže, so prisiljeni za oskrbo z vodo plačevati višjo ceno, kar je dodaten udarec za družinske proračune.

"Dvakrat presegamo trajnostno izkoriščanje vodonosnikov. V prihodnjih 30 ali 40 letih lahko izgubimo polovico vodnih zalog, če bomo delovali kot po navadi," pojasnjuje Kramer in opozarja, da je težava tako obsežna, da se ne sme zanašati samo na oblasti.

Vodni sklad
V mestu bodo kmalu zagnali pilotni projekt vodnega sklada, s katerim želijo okrepiti plitke vodonosnike, temu pa bo do konca leta sledila njegova popolna uveljavitev. Z vodnim skladom se želijo spopasti s težavo zanesljivosti, promovirati skrb za okolje in zagotoviti varno oskrbo na kmetijskih in drugih ranljivih območjih.

Na čelu vodnega sklada bo agencija za varstvo narave, ki pri projektu računa na sodelovanje večjih porabnikov skupaj s peščico zasebnih podjetij, tako da bi se na tak račun primaknilo še dodatnih 20 milijonov dolarjev. K pobudi sta med drugim pristopili mehiška podružnica bančne multinacionalke Citigroup in trgovska družba Fomento Económico Mexicano (FEMSA).

Težave oskrbe z vodo se morajo zavedati predvsem pristojni, zato mora biti voda prednostna naloga politične agende, je prepričan Kramer. Pri tem ne smejo spregledati naravnih nesreč v soseščini, kot je bila katastrofalna suša v Kaliforniji ali v Sao Paolu, ki bi v primeru Ciudada de Méxica pomenila resno nevarnost. "Na neki točki se bo s podnebnimi spremembami zgodilo to in moramo biti pripravljeni," pravi.

Vožnja k spremembam
Lega v kotlini na več kot 2000 metrih nadmorske višine prispeva k drugi kronični težavi, ki jo predstavlja mestni promet in skupaj z njim onesnažen zrak. Zgovoren je podatek, da ljudje vsakodnevno za prevoz od doma do službe in nazaj v povprečju porabijo kar tri ure. Dnevne migracije med metropolitanskim območjem in mestom vključujejo 4,5 milijona ljudi. Tukaj bi lahko ključno vlogo odigrala zmanjšanje število voženj z osebnimi avtomobili in učinkovit sistem javnega prometa.

Kot pravi Kramer, je država še vedno usmerjena v potrošnjo osebnih vozil in vlaganje v njim primerno infrastrukturo namesto vzpostavljanja javnega prevoza, s katerim se še vseeno opravi 70 odstotkov prevozov. Čeprav na zasebna vozila odpade le 30 odstotkov, pa ta zavzamejo 85 odstotkov prostora na cestah in posledica tega je, da je Ciudad de México eno izmed prometno najbolj obremenjenih mest na svetu.

Strategija prilagodljivosti ugotavlja, da ima današnje stanje javnega prevoza negativen učinek na konkurenčnost, zdravje in družbeno kohezijo. Trenutna statistika sicer ne napoveduje skorajšnjih sprememb, saj je v mestu zdaj že pet milijonov vozil, njihovo število pa se na letni ravni povečuje za 3,8 odstotka.

Obetajoč je porast uporabe koles, ki jih prebivalci vse bolj prepoznavajo kot učinkovit način prevoza in tudi hitrejši, saj z njimi povprečna hitrost potovanja znaša 16,4 kilometra na uro, medtem ko je pri osebnih vozilih 15 kilometrov na uro.

Na kratek rok bodo nekaj olajšanja za mobilnost prebivalcev prinesli nova linija podzemne železnice, uvedba električnih avtobusov, večja uporaba taksijev Uber in sistem izposoje koles, saj se v mestu namreč polovica prevoza opravi na razdalji, ki je manjša od osem kilometrov.

Podnebne in politične spremembe
Eno največjih ovir za uspeh prilagoditvene strategije mesta predstavljajo pravni in institucionalni okviri, ki jih je treba utrditi, da prenesejo vsakokratne politične spremembe in menjave na oblasti. "Za uveljavitev prilagoditvene agende pri vladi je potreben čas. To je velika skrb, saj so v letu 2018 naslednje volitve. Ne vemo, kdo bo izvoljen in ali bo novi župan naklonjen prilagoditvi ali ne," je sklenil Kramer.