Klanje se je začelo ob 3.uri zjutraj, Henry Dunant pa je prišel do bojišče v Solferinu šele 24.junija 1859 zvečer. Videl je le še pogorišče. Bojišče je bilo prekrito s trupli ljudi in kadavri konj. To je opisal v knjigi spominov na Solferino. Še bolj od 6000 mrtvih pa je 31-letnega Švicarja presunila podoba desetine tisočev ranjencev, ki jim nihče ni pomagal.

Sanitetske službe takratnih vojsk niso bile usposobljene za tolikšne žrtve. Od bitke pri Waterlooju se je spopadalo nesorazmerno veliko vojakov, ki jim redkoštevilni bolničarji niso bili sposobni pomagati.

Dunant je zbral prostovoljce iz okoliških krajev. S konji, osli in na lastnih hrbtih so ljudje ranjence prenesli v bolnišnice. Mnoge so zdravili v cerkvi kraja Castillone delle Stiviere. Tam so se znašli skupaj sovražniki z bojišča – Italijani, Francozi, Avstrijci … Dunantu so priskočile na pomoč ženske iz kraja, ki so vzklikale "tutti fratelli" (vsi so bratje).

Izhodišče: prostovoljnost in nevtralnost
To je bilo izhodišče za Rdeči križ, ki ga opredeljuje še danes: prostovoljna pomoč za ljudi v stiski, ne glede na kateri strani spopadov se znajdejo, ne glede na poreklo, raso ali stan.
Dunant se je vrnil v Ženevo in organiziral gibanje. Že leta 1864 je več držav podpisalo Konvencijo o pomoči ranjenim na bojišču, ki je predhodnica Ženevske konvencije in mednarodnega človekoljubnega prava.

Kmalu so se ob vojaških spopadih pojavili nevtralni pomaočniki, označeni z rdečim križem na belem polju, ki je postal njihov zaščitni in razpoznavni znak.

Inter Arma Caritas (človekoljubna pomoč med orožjem ) je postalo vodilo gibanja.
Mednarodni odbor Rdečega križa s sedežem v Ženevi in mednarodno združenje (federacija) društev Rdečega križa in Rdečega polmeseca štejejo medtem 186 nacionalnih odborov, ki pomagajo ljudem v stiski v vseh pogledih. Pomagajo zapornikom v jetnišnicah, beguncem, sirotam in ranjencem v prometnim nesrečah, žrtvam potresov ali drugih naravnih nesreč.

Poleg tega si mednarodni odbor Rdečega križa prizadeva izpopolniti mednarodno človekoljubno pravo in varovati ljudi v državljanskih vojnah. Za razliko od drugih mednarodnih organizacij deluje Rdeči križ načeloma v ozadju, praviloma s tiho diplomacijo. Tako lahko pomaga celo vojnim žrtvam in ujetnikom v najhujših diktaturah.

Pomenljivo je, da je v bitki okoli Solferina življenje izgubil en sam civilist, v novodobnih vojnah pa je navadno več žrtev med civilisti kot med vojaki.

B. B.