Prejšnji mesec je skupina moških opazila par, medtem ko se je ta peljal skupaj v avtu, ga ustavila, zvlekla na cesto in ga začela zasliševati, kaj počneta skupaj. Okoli 17-letnega Rafija Mohammeda in enako stare Halime Mohammedi se je naglo zbrala jezna množica okoli 300 ljudi, ki ju je zmerjala s "prešuštnikoma" in za njun greh zahtevala smrt s kamenjanjem ali obešanjem.

Posredovala je policija in par rešila, s tem pa le še podžgala bes množice. Policija množici nazadnje ni bila več kos, v izgredih je zgorelo več avtomobilov, ljudje so vdrli celo v policijsko postajo. Epilog: en mrtev, zaljubljena najstnika pa v zaporu za mladostnike. Uradno njuna usoda leži v rokah nestabilnega pravnega sistema - a najostrejši ukrepi in obsodbe jima grozijo od lastne družine in skupnosti.
Stric Mohammedijeve je povedal, da je dekle osramotilo družino in se zaklel, da jo bodo ubili takoj, ko jo izpustijo iz zapora. Njen oče, nepismeni delavec, se je z obžalovanjem strinjal. Med dvema obiskoma v zaporu je jokal, hčeri pa skoraj ni namenil besede. Kri, je dejal, je morda edina rešitev. "Kar bi prosili, je, da ju vlada oba ubije," je povedal oče Kher Mohammed.
"Pripravljena na smrt"
Najstnika sta dejala preprosto, da sta pripravljena na smrt, a sta zbegana, zakaj bi sploh morala umreti. "Tako hudo mi je. Samo molim, da mi Bog vrne to dekle. Pripravljen sem izgubiti življenje. Samo njeno varno izpustitev si želim," je povedal Rafi. Halima pa: "Vsi smo ljudje. Bog nas je ustvaril iz prahu. Zakaj se ne moreva poročiti ali se ljubiti?"

Primer v Heratu močno odmeva, delno tudi zato, ker je vzbudil spomine na kamenjanje, ki so ga lani poleti ukazali talibani. Mlad par je peščica ljudi - vključno z družinskimi člani - v Kunduzu kamenjala do smrti, potem ko sta zaljubljenca pobegnila od doma. Posnetek kamenjanja, ki predstavlja najbrutalnejšo implementacijo šeriatskega prava, je zaokrožil svet, mednarodna skupnost je bila zgrožena, afganistanske oblasti pa so obljubile preiskavo, a prijet ni bil nihče.
Tokrat so se možje oblasti odzvali precej odločneje - najvišji kleriki niso želeli obsoditi para, policisti pa so tvegali življenja, da bi mladostnika zaščitili in ju raje kot v roke besnim sorodnikom izročili roki pravice. Provincialni svet je odločil, da si par zasluži vladno zaščito, saj noben izmed njiju ni zaročen.
"Nista zločinca, čeprav sta občevala," je presodil vodja sveta Abdul Zahir.

A za zdaj njihove besede ne nosijo kake večje teže.
Različnih etničnih porekel
Rafi in Halima, različnih etničnih porekel, pravita, da nista razmišljala o posledicah dvorjenja mladega Tadžikistanca hazarskemu dekletu v soseski, ki ji dominira konservativna manjšina Hazarov. "Ko ljubiš nekoga, ne sprašuješ, kdo je ali kaj je," razlaga Rafi. "Preprosto se vržeš v to."

Par ima veliko skupnega - njegov oče je mrtev, prav tako kot njena mama. Eden za drugega pravita, da sta tiha in vljudna, malce sramežljiva. Obema so všeč iste pocukrane pesmi, ki so v Afganistan prišle iz sosednjega Irana. Po osnovni šoli je ona hotela študirati angleščino in iti na tečaj računalništva, a ji je družina dejala, da je to izguba časa, in jo poslala delat v sladoledarno. Tam sta se spoznala z Rafijem. On jo je en mesec pozdravljal, dokler mu ona ni pred noge vrgla papirčka s svojo telefonsko številko.

Večino večerov sta preživela ob pogovorih po telefonu, kljub nasprotovanju njene mačehe. Po letu dni sta se odločila, da sta sita skrivanja razmerja in da bosta odšla na sodišče in se poročila. Nista prišla daleč, ko ju je ustavila jezna množica in ju napadla.
Zdaj sedita vsak na drugem koncu istega zapora. On si celi rane na obrazu, ona hodi na tečaje. Oba pravita, da si želita biti skupaj, a čakajo ju številne ovire. Sorodniki moškega, ubitega v napadih, so Halimi sporočili, da nosi krivdo za njegovo smrt. A so ji ob tem ponudili izhod: poroči naj se z enim izmed njihovih preostalih sinov, pa bo njen dolg poplačan.