Z direktorjem Centra EU-Rusija Cameronom Fraserjem smo se pogovarjali o svetovni gospodarski krizi, vlogi mednarodnih organizacij v sodobnem svetu in odnosih med Evropsko unijo in Rusijo. Prepričan je, da morajo države krizo izkoristiti za prilagajanje zakonitostim današnjega sveta in da se morajo mednarodne organizacije, da bodo lahko učinkovite, preoblikovati.

Ali mislite, da je tokratna gospodarska kriza priložnost za ponovno postavitev svetovne varnosti?
Da, ker nam daje priložnost, da premislimo o ogromnih neenakostih v svetovnem bogastvu. Mislim, da v svetu vlada želja, da ohranimo zavezanost razvojnim milenijskim ciljem. Pri tem je treba vlagati predvsem v države v razvoju, saj če se države v razvoju ne bodo razvijale in rastle, bo to škodilo našemu izvozu. To je en svet in vsi smo vpleteni v procese, kjer si prizadevamo vzpostaviti stabilnost in blaginjo, in tako ne moremo ignorirati ene države ali enega dela sveta. Če to naredimo, potem to postane propadla država in v vsakem primeru postanemo vpleteni, kot se je to zgodilo v Afganistanu ali Sudanu. Torej, en svet in prizadevanje, da dosežemo milenijske cilje, so ključna sporočila, ki jih moramo upoštevati.

Mislite, da bi se morale mednarodne organizacije preoblikovati, da bi lahko ustrezno odgovorile na izzive, ki jih čakajo danes?
Da, saj so jih vzpostavili po drugi svetovni vojni. Stare so več kot 50 let in predstavljajo svet, kot so ga poznali takrat. Organizacije se morajo spremeniti in preoblikovati, IMF in Svetovna banka bi morala upoštevati trenutne gospodarske zakonitosti, G8 je preozka organizacija, morala bi biti vsaj G14 ali G20, kjer bi sodelovali tudi Kitajska in Indija. Mislim, da bi morali večji pomen dati državam v razvoju, v zameno pa morajo te sprejeti več svetovnih odgovornosti, tako da gre za obojestransko korist.

Je Evropska unija po vašem mnenju pripravljena sprejeti medse vse države Zahodnega Balkana, hkrati pa še vedno ostati tako močna in eden izmed pomembnejših akterjev na mednarodni sceni?
Ne, ker dokler ne bodo izpolnjeni vsi širitveni kriteriji, köbenhavnski kriteriji, in dokler ne bo ratificirana Lizbonska pogodba, širitve ne bo, ker v Evropski uniji vlada utrujenost od vseh širitev, poleg tega pa se pojavlja vse več skrbi, da je Evropska unija postala prevelika za vodenje in upravljanje. Moje mnenje je, da če smo državam na Balkanu obljubili, da jih bomo sprejeli medse, kar je pomembno tudi za stabilnost držav, balkanske regije in Evrope kot celote, se mora širitveni proces nadaljevati. A se to ne bo zgodilo zelo kmalu.

Kako vidite prihodnost odnosov med Evropsko unijo in Rusijo?
Mešano. Odnosi so odvisni od dveh stvari. Prvič so odvisni od razvoja politike v sami Rusiji, saj je ta na razpotju, ali se bo, kot seveda upamo, odprla in postala prava članica mednarodne skupnosti, se pridružila Svetovni trgovinski organizaciji, in živela po mednarodnih pravilih in prepričanjih o demokraciji in človekovih pravicah, ki jih vsi delimo, ali pa bo postala bolj samostojna, bolj protekcionistična in ne tako odprta do zunanjega sveta. To je odločitev, ki jo mora Rusija sprejeti sama. Drugo pomembno vprašanje pa je tudi, ali se bo Evropska unija lahko enotno odzvala na Rusijo. To pa je zelo težko, saj obstajajo med državami članicami zelo različni pogledi in odnosi do Rusije. To je zelo velik izziv za nas, da skušamo najti skupno politiko do Rusije.

Pa ostanimo še malo pri Rusiji. Ruski predsednik Dmitrij Medvedjev je bil sprva sprejet kot učenec nekdanjega predsednika Vladimirja Putina, zdaj pa lahko v njegovem vodenju države opazimo nekatere odmike od Putinove politike. Mislite, da se bodo te razlike med njima nadaljevale?
Mislim, da razlika med njima ni v vsebini, prej v slogu. Glavna avtoriteta v Rusiji je nedvomno Vladimir Putin in tako bo ostalo še nekaj časa. Mislim, da bo Putin znova postal predsednik.