Po razpadu nekdanje Sovjetske zveze je Rusija kot največja naslednica izgubila velik del svojega vpliva na mednarodnem političnem področju, pojasnjuje sogovornik. "Med dejavniki, ki so pripomogli k močni oslabitvi njenega položaja, so bili izguba 48 odstotkov prebivalstva, 41 odstotkov nacionalnega proizvoda, 39 odstotkov industrije in 44 odstotkov vojaške moči ter močna gospodarska kriza, ki je sledila razpadu nekdanje skupne države. Na drugi strani pa je Ruska federacija v celoti ohranila jedrsko raketno oborožitev Sovjetske zveze. Poleg rezerv zlata in položaja stalne članice Varnostnega sveta OZN-a je to edini element, ki je ostal v celoti v posesti Ruske federacije. Ohranila je vlogo jedrske supersile, ki je na tem področju približno enako močna, kot je nasprotna supersila ZDA. K temu je treba dodati položaj Rusije kot največje svetovne izvoznice energentov."

Po Beblerjevem mnenju je po letu 2000 Rusija povečala svoj vpliv na dogajanje zunaj svojih meja, predvsem v Vzhodni Evropi in na Bližnjem vzhodu, in nekoliko povečala svoje ozemlje s pripojitvijo Krima. "Na svetovni ravni pa je njen vpliv danes občutno šibkejši v primerjavi z nekdanjim vplivom Sovjetske zveze. Pač pa se je pod Putinom ta vpliv nedvomno okrepil v primerjavi z obdobjem njegovega predhodnika Borisa Jelcina. Več let je bila ta samozavestna Putinova politika podprta z zelo visokimi dohodki od izvoza energentov, kar je omogočilo krepitev položaja države in tudi modernizacijo ruskih oboroženih sil. Strateški cilj Vladimirja Putina na mednarodnem področju je vrniti ugled in uveljaviti Rusijo kot velesilo v evrazijskem prostoru. V tem uživa široko podporo ruske javnosti."

ZDA
Odnosi Rusija - ZDA so že desetletja tisti, ki so vedno v ospredju, ko govorimo o ključnem dogajanju na mednarodnopolitičnem prizorišču. V času demokratskega predsednika Baracka Obame so se še dodatno ohladili, predvsem zaradi ruske pripojitve Krima in vojaškega posega na vzhodu Ukrajine, s prihodom Donalda Trumpa pa je bilo pričakovati otoplitev. Kot opozarja sogovornik, so se odnosi med Kremljem in Washingtonom močno ohladili že v času predsedovanja Georgea Busha. Odnosi med državama so se sicer leta 2001 po terorističnih napadih v ZDA izboljšali, državi sta napovedali sodelovanje v boju proti terorizmu, Kremelj je izrazil podporo in sodelovanje pri iskanju napadalcev, državi pa sta sodelovali tudi v Afganistanu v boju proti talibanom. "Ruska federacija je odigrala ključno vlogo v izgonu talibanov iz Kabula. Američani sami tega ne bi mogli, ker v Afganistan niso želeli poslati kopenske vojske. Talibane je tako pregnalo severno zavezništvo z ruskimi tanki s posadkami iz Uzbekistana in Tadžikistana. Poleg tega so Rusi tudi dovolili prevoze ameriškega vojaškega materiala čez svoje ozemlje v Afganistan," pojasni izboljšane odnose med državama, ki pa niso trajali dolgo. Med dejavniki, ki so poslabšali odnose med ZDA in Rusijo, Bebler navaja tudi odpoved pogodbe o omejitvi protiraketne obrambe leta 2001 in odločitev Busheve administracije o postavitvi protiraketnega ščita v Vzhodni Evropi, ob tem da je Moskva ves čas nasprotovala širjenju Nata na vzhod.

Že leta 2003 je sledila zaostritev, predvsem zaradi vojne v Iraku, ki so ji Rusija, pa tudi Nemčija in Francija, ostro nasprotovale, še nadaljnje krhanje odnosov pa je prinesla ameriška podpora t. i. barvnim revolucijam v državah nekdanje Sovjetske zveze. Ameriška podpora gruzijskemu predsedniku Mihailu Sakašviliju in pozneje ukrajinskemu predsedniku Viktorju Juščenku, ki sta se politično obračala na Zahod, je bil po sogovornikovih besedah za Kremelj znak, da želijo Američani Rusijo izgnati iz teh držav oz. izničiti njen vpliv. "Putin je tedaj naredil napako, da leta 2001 ni izrecno nasprotoval odločitvi o povabilu v Nato treh baltskih republik, Estonije, Latvije in Litve. Tudi sam je napako priznal, vzroka za to pa sta bila izboljšanje odnosov in sodelovanje z ZDA po terorističnih napadih."

Eden najbolj odmevnih Putinovih govorov glede ZDA je bil februarja 2007 na münchenski varnostni konferenci, kjer je ostro kritiziral ZDA, ki jim je očital monopolistično prevlado v mednarodnih odnosih. Pozval je k pravičnemu in demokratičnemu svetovnemu redu, ki bi zagotovil varnost in napredek ne le za nekaj izbrancev, temveč vse države. Po tem je retorika med državama dobila še ostrejši ton, a sta obe državi ves čas zanikali možnost izbruha nove hladne vojne.

S presenetljivim prihodom Trumpa v Belo hišo – javnomnenjske raziskave so napovedovale zmago Kremlju zelo nenaklonjene demokratke Hillary Clinton – je kazalo, da bo zavel nov veter v odnosih med državama. Voditelja sta se prvič srečala julija 2017, ob robu vrha G20 v Hamburgu. Trump, ki je bil v predvolilni kampanji naklonjen Putinu in je kot enega svojih ciljev navajal otoplitev odnosov s Kremljem, je bil takrat že pod drobnogledom ameriških preiskovalcev in javnosti glede morebitnih povezav njegove kampanje s Kremljem pred predsedniškimi volitvami novembra 2016. Ameriške obveščevalne agencije trdijo, da je Rusija Trumpu pomagala do izvolitve s kampanjo vdorov v računalnike demokratske stranke in širjenja lažnih informacij po spletu, kar Trump in Moskva ves čas zanikata. "Ruska preiskava" se je še bolj zapletla, ko je prišlo v javnost, da sta se Trumpov zet Jared Kushner in sin Donald lani srečala z ruskim veleposlanikom, bankirjem in rusko odvetnico. Posebni ameriški tožilec Robert Mueller je sredi februarja zaradi domnevnega vpletanja v volitve vložil prve obtožnice, in sicer najprej proti 13 ruskim državljanom in trem ruskim podjetjem.

Kljub sicer spravljivejšemu tonu do Moskve pa je Trump avgusta lani podpisal nove sankcije proti Rusiji, za katere je predtem glasoval kongres in ki so bile usmerjene predvsem proti ruskemu energetskemu sektorju. Tedanji ameriški zunanji minister Rex Tillerson je takrat sicer dejal, da s Trumpom ne verjameta, da bodo nove sankcije pripomogle k otoplitvi odnosov z Rusijo. Moskva je odgovorila z izgonom 755 ameriških diplomatov.

Nato
V povezavi z zunanjepolitičnimi dejavnostmi ne moremo tudi mimo napetih odnosov z Natom. Rusija se je sicer leta 1994 pridružila programu Partnerstvo za mir in od tedaj sta Nato in Rusija podpisala več sporazumov o sodelovanju, leta 2002 je bil ustanovljen tudi Svet Rusija-Nato, v okviru katerega se je krepilo sodelovanje na različnih ravneh, od boja proti terorizmu do sodelovanja v Afganistanu. Ko je Putin leta 2000 prišel na oblast, je takratnemu predsedniku ZDA Billu Clintonu celo predlagal, da se Rusija priključi Natu, kar je Putin razkril v lanskem pogovoru z režiserjem Oliverjem Stonom.

18 let pozneje so odnosi na popolnoma drugačni ravni. Potem ko je na Natovem vrhu v Bukarešti leta 2008 Bush vztrajal, da naj Ukrajino in Gruzijo po hitrem postopku sprejmejo v Nato, so se odnosi še poslabšali. Putin je dal Američanom jasno vedeti, da širjenja ameriškega vpliva na Vzhod ne bodo tolerirali. Kremelj je takrat napovedal, da bo sprejel "vojaške in druge ukrepe" ob meji z Ukrajino in Gruzijo, če bi se ti pridružili Natu, in tako zaščitil svoje interese ob mejah. Putin je bil zelo neposreden: če bi se vojaške instalacije Nata pojavile na ozemlju Ukrajine, bi Rusija proti tej državi usmerila svoje rakete.

Avgusta 2008 je sledila petdnevna vojna med Rusijo in Gruzijo. Gruzijske sile so v noči na 8. avgust 2008 vdrle v prorusko pokrajino Južna Osetija, ki je bila od leta 1990 uradno pod gruzijskim nadzorom, a se je že dalj časa upirala nadzoru Tbilisija. Ruski vojaki, tanki in letala so v petdnevni bliskoviti vojni, ki je šokirala mednarodno skupnost, njihov napad hitro zatrli, Rusija pa je priznala neodvisnost Južne Osetije in Abhazije, zaradi česar je bil Zahod na nogah. A že čez nekaj mesecev je postalo jasno, da oboroženi spopad za Moskvo ni imel pretiranih negativnih posledic: Nato je kmalu obnovil delo Sveta Nato-Rusija, sledila je tudi otoplitev odnosov z Washingtonom.

Novo poglavje napetosti sta prinesli ukrajinska kriza leta 2014 in ruska aneksija Krima. Novembra 2013 so se začeli protesti proti takratnim proruskim ukrajinskim oblastem, potem ko so te zaustavile priprave na podpis pridružitvenega sporazuma z EU-jem. Decembra 2013 je ukrajinski predsednik Janukovič sklenil strateško partnerstvo z Rusijo, kar je še okrepilo protivladne proteste v Kijevu, ki so prerasli v nasilje. V naslednjih mesecih je v nasilju umrlo več sto ljudi, februarja je Janukovič pobegnil iz države, 1. marca pa je zgornji dom ruskega parlamenta prižgal zeleno luč za Putinovo zahtevo za vojaški poseg v Ukrajini. 16. marca so na Krimu izvedli referendum, na katerem je 97 odstotkov prebivalcev podprlo priključitev polotoka Rusiji. Zahodne države izida referenduma niso priznale, sledila je uvedba sankcij proti Moskvi, ki veljajo še danes. Kriza na Krimu je Zahod in Rusijo pahnila v najslabše odnose po koncu hladne vojne, med drugim so Rusijo izključili iz skupine najrazvitejših držav G8.

Pred kratkim je Putin ob srečanju z avstrijskim kanclerjem Sebastianom Kurzem dejal, da mirovni sporazum iz Minska, ki so ga voditelji Ukrajine, Rusije, Nemčije in Francije dosegli februarja 2015, ostaja temeljni dogovor brez alternative, in dodal, da se ne sme vsa odgovornost preložiti na Rusijo. "Ne nosimo glavne odgovornosti za izpolnitev sporazuma iz Minska," je dejal Putin in kritiziral ukrajinsko vlado, češ da ni dovolj angažirana.

Poročilo iz novembra 2014 je pokazalo, da se je število vojaških incidentov med Rusijo in Natovimi članicami povečalo na raven iz obdobja hladne vojne. Rusija očita Natu, da širi ozemlje vplivanja na Vzhod. Po ruskem posredovanju v Ukrajini je 1. aprila 2014 Nato tudi prekinil vse sodelovanje z Rusijo, še dodatno pa je odnose ohladil zagon Natovega raketnega ščita v Romuniji pred dvema letoma, v katerem Rusija vidi grožnjo ruski varnosti.

"Konfliktno razmerje Ruske federacije in Nata je v veliki meri posledica politike ZDA, ki svoj položaj najvplivnejše članice v organizaciji izrabljajo tudi tako, da članice zavezništva vlečejo v svoj konflikt z Rusko federacijo. Na podlagi te solidarnosti znotraj zavezništva "vlečejo" druge članice, vključno s Slovenijo, v zadeve, ki niso v našem nacionalnem interesu," meni Bebler.

EU
Odnosi EU-ja z Rusijo se zdijo ambivalentni, tudi na tej ravni, da ima EU kot zveza drugačna stališča kot posamezne države članice. "Znotraj držav EU-ja obstajajo velike razlike. Najostreje za nadaljevanje in celo krepitev sankcij zoper Rusijo nastopa Velika Britanija, kar je odraz vpliva ameriške politike. Poljska in baltske države sankcije podpirajo iz lastnih interesov. Znotraj Nemčije pa so razlike. Nemška kanclerka do določene mere podpira sankcije, na drugi strani pa so socialdemokrati proti nadaljevanju sankcij. Sicer pa sta prav Nemčija in Francija, ki sta bili na čelu diplomatskih prizadevanj za končanje napetosti na Krimu, popolnoma padli na izpitu glede uresničevanja sporazuma Minsk 2," je kritičen Bebler, ki glavno krivdo za neuresničevanje zavez iz sporazuma pripisuje Kijevu. Nadaljevanje sankcij je po njegovem mnenju v nasprotju z interesi nekaterih držav članic EU-ja, skupna izguba izvoza držav EU-ja v Rusijo je od uvedbe sankcij najmanj 100 milijard evrov. "Sankcije v ničemer ne prispevajo k razrešitvi konflikta v jugovzhodni Ukrajini," še poudarja Bebler.

Rusija in Evropa sta, ko govorimo o oskrbi s plinom, močno odvisni druga od druge: Rusija je največji izvoznik plina v EU, s prodajo plina v evropske države pa Rusija, ki ima največje zaloge, polni svojo blagajno. Trgovina s plinom je tudi izvzeta iz gospodarskih sankcij EU-ja proti Rusiji.

Balkan
Velik vpliv ima Rusija tudi na Balkan, na katerem je njegova najtesnejša zaveznica Srbija. Pričakovano je Moskva ostro nasprotovala razglasitvi neodvisnosti Kosova, ki ga še zdaj ni priznala. Razglasitev samostojnosti je označil za "strašen precedens", ki se bo vrnil Zahodu kot bumerang. Kosovski primer je potem Moskva navajala kot opravičilo za aneksijo Krima in podporo Južni Osetiji in Abhaziji.

Kitajska
Če so se odnosi z Zahodom skrhali, pa je na drugi strani Kremelj v zadnjem desetletju močno izboljšal odnose s Kitajsko, sploh po uvedbi sankcij proti Rusiji. Kot pravi Bebler, to izboljšanje traja že nekaj časa, v veliki meri na pobudo Rusov. V okviru šanghajske organizacije državi krepita ekonomsko in varnostno sodelovanje. "Lani sta izvedli tudi skupne vojaške vaje ruske in kitajske mornarice, tako da to sodelovanje bistveno presega ekonomsko sodelovanje. Skupni imenovalec je zoperstavljanje ameriški hegemoniji," pojasnjuje sogovornik in dodaja, da je osnovni pogoj za dobro ekonomsko sodelovanje to, da Rusija potrebuje trg za svoje surovine, Kitajska pa zaradi gospodarskega razcveta potrebuje energente.

Bližnji vzhod
Posebno poglavje ruske zunanje politike je njeno udejstvovanje na Bližnjem vzhodu. V Siriji nastopa kot neomajen zaveznik Bašarja Al Asada, do česar je Zahod zelo kritičen. Sedemletna vojna v Siriji, v katero se je Rusija neposredno kot Al Asadova zaveznica vključila leta 2015, je Rusijo v mednarodni skupnosti označila kot del težave, čeprav so ruske sile zadale ključne poraze pripadnikom Islamske države v Siriji.

Moskva je tudi tradicionalna zaveznica Irana, za katerega je, potem ko je Zahod zaradi iranskega jedrskega programa proti Teheranu uvedel sankcije, tudi ključni trgovinski partner. Državi druži isto stališče do omejevanja ameriškega vpliva v osrednji Aziji.

Afrika
V času Sovjetske zveze je bil njen vpliv v Afriki močno povezan z ideologijo, kar se je z razpadom države končalo, v času Jelcina pa so bili odnosi z afriškimi državami minimalni. "Afrika je izginila na obrobje političnega zunanjepolitičnega radarja Kremlja," v članku Rusija je nazaj v Afriki o Jelcinovem obdobju pišeta Gerrit Olivier, nekdanji južnoafriški veleposlanik v Rusiji in Kazahstanu, in Dmitri Sučkov, izvršni sekretar koordinacijskega odbora za ekonomsko sodelovanje s subsaharsko Afriko.

Po več kot desetletju se je Rusija v zadnjih letih "vrnila" v Afriko, tokrat predvsem, da bi sledila gospodarskim interesom. V primerjavi s Kitajsko, ZDA in EU-jem so prizadevanja Rusov pri iskanju poslovnih priložnosti v afriških državah občutno manjša, vendar pa se v zadnjih letih močno krepijo. "Brez dvoma se je Moskva, navdihnjena z uspehi novih akterjev v Afriki, predvsem Kitajske in Indije, zavedela, da ne želi zaostati. Želela je vstopiti v nove gospodarske priložnosti in boljše pogoje na celini, skleniti nova partnerstva, predvsem pa dobiti dostop do bogatih naravnih virov Afrike," še pišeta avtorja.

Rusija v medijih
Decembra 2016 je rusko zunanje ministrstvo po treh letih orisalo novo zunanjepolitično strategijo, v kateri je jasno zapisan nov politični status Rusije na mednarodnem prizorišču. V primerjavi s prejšnjimi strategijami poudarja krepitev ruskega vpliva v svetovni politiki, med ključnimi cilji pa je navedena okrepitev predstavljanja ruskih stališč v svetovnih medijih, tudi prek vzpostavljanja novih ruskih kanalov v tujih jezikih.

Negativno prikazovanje Rusije v zahodnih medijih z blatenjem Putina je po mnenju Beblerja že stalnica, to je bil del organizirane kampanje v številnih zahodnih medijih. "Po drugi strani pa tudi ni velike objektivnosti v številnih ruskih medijih. Režim nadzoruje predvsem televizijo in radio, ki ju posluša in gleda večina prebivalstva, kajti večina ne bere časopisov. Ta dva kanala zato režim učinkovito nadzoruje, hkrati pa obstaja vrsta medijev, ki so do Kremlja kritični." Težava z njimi je predvsem, da niso dostopni večini prebivalstva. "Obstajajo kritični mediji, predvsem so to tiskani časopisi, tedniki, pa tudi kritične radijske postaje. Kdo to bere oz. posluša? Berejo predvsem intelektualci, izobraženci, seveda berejo prek spleta tudi zahodne medije in tudi medije v ruščini, ki prihajajo z Zahoda, recimo Svobodna Evropa, tako da je ta medijska slika zelo pisana. Je pa režim poskrbel, da je tiste medije, ki imajo največji vpliv, predvsem na starejše prebivalstvo, spravil pod svoj nadzor."

Prihodnost
Na začetku marca je Putin v tradicionalnem letnem nagovoru orisal svojo vizijo Rusije za prihodnjih šest let. Med drugim je napovedal okrepitev naložb, saj si želi, da bi do 2025 Rusija postala ena od petih največjih gospodarskih velesil na svetu. Sporočil je tudi, da je Rusija razvila novo orožje, med njimi nov tip jedrskega izstrelka, proti kateremu bo obstoječa protiraketna obramba neuporabna. Novo strateško orožje naj bi bilo ruski odgovor na "ameriško rušenje strateškega ravnotežja" in "ameriške kršitve" sporazuma o zmanjševanju jedrskega orožja. Ob tem je dodal, da upa na "streznitev morebitnih napadalcev".