Ši, ki je odraščal v dobi velikega Mao Cetunga, vidi rešitev zmanjšanja korupcije v državi v vrnitvi k tradicionalizmu, ki se skriva v filozofiji konfucijanstva, budizma in taoizma (ta poudarja preprosto življenje in harmonijo z naravo).
Kitajske vladne agencije naj bi proti zgoraj naštetim veram vodile zmernejšo politiko v upanju, da bodo pomagale pomiriti nezadovoljne državljane, ki si ne morejo privoščiti doma, izobrazbe ali zdravstvene oskrbe. Kot je še dejal neimenovan vir za Reuters, to ne pomeni, "da bodo tradicionalne religije popularizirane, le napadom nanje se bodo izogibali."
Kitajska potrebuje politične reforme
Predsednik Ši Džinping je že ob svoji izvolitvi novembra lani napovedal oster boj proti korupciji, zaradi česar je tudi prevzel vodenje kitajske vojske. A nekateri poznavalci Kitajske menijo, da bi se kakršna koli sprememba v tretji največji državi na svetu z 1,35 milijarde prebivalcev lahko zgodila le s politično reformo.

"Predsednik razume, da bo s protikorupcijsko kampanjo le pozdravil simptome, reforma političnega sistema in vera pa sta zdravilo za bolezen, kot je korupcija," je za Reuters dejal neimenovani vir kitajske politične elite.

Boj proti korupciji le izgovor za represijo družbenih gibanj
Za primerjavo, na začetku komunističnega sistema na Kitajskem v dvajsetih letih prejšnjega stoletja je bila stopnja kriminala izredno nizka, primeri korupcije redki. Med letoma 2008 in 2012 pa je bilo kar 143.000 uradnikov (ali 78 na dan) obsojenih podkupovanja in neopravljanja svoje dolžnosti.

Skeptiki na drugi strani menijo, da so Šijeva prizadevanja za lepši jutri brez korupcije le izgovor za zadušitev novonastalih socialnih gibanj v državi in ohranitev vladavine ene stranke.

Srečanja z verskimi voditelji so redka
Verska svoboda je sicer zapisana v kitajski ustavi. A ateistična Komunistična partija ne tolerira različnih kultov in vraževerja iz časa fevdalizma, kot je recimo starodavna metoda kultiviranja falungong. Ta je prepovedan od leta 1999, vse od takrat pa je bilo aretiranih več sto njegovih privržencev.

Res je, da simbioza med Komunistično stranko in verskimi skupinami ni bila vedno tako složna, kot jo želi kitajski predsednik prikazati danes, ko so srečanja z verskimi voditelji še vedno redka.

Prepoved konfucijanstva
Kitajski cesarji so več stoletij tako ali drugače sprejemali filozofijo kitajskega modreca Konfucija, ki je zagovarjal strogo hierarhijo. Samoumevno je bilo, da so otroci spoštovali starejše, da je žena spoštovala moža. Ker nadrejeni lahko hitro podležejo skušnjavi, si morajo svojo avtoriteto zaslužiti, svojega položaja niso smeli izkoriščati, skrbeti pa so morali izključno za blaginjo podrejenih.
Konfucijeva besedila so bila temeljna za vzgojo vladnih uradnikov vse do leta 1905, ko je cesarstvo propadlo. Mao Cetung je konfucionizem prepovedal, po njegovi smrti, pa je filozofija znova pridobivala vedno večje število svojih privržencev.

Prepoved budizma
Ne pozabimo, iz Kitajske je bil med kulturno revolucijo med letoma 1966-1976 praktično izgnan budizem. Država je dala zapreti vse templje in podreti budistične spomenike. V Tibetu so aretirali menihe in nune, ki so sledili verskemu vodji dalajlami. Slednji je leta 1959 pobegnil v Indijo in še danes živi v izgnanstvu. Kot protest proti kitajski represiji se je leta 2009 zažgalo 20 Tibetancev, večina med njimi ni preživela.