V slovenskem prevodu je izšla dolgo pričakovana knjiga Carle Del Ponte, ki je delo glavne tožilke haaškega Mednarodnega sodišča za vojne zločine na območju nekdanje Jugoslavije opravljala med letoma 2003 in 2008. V tem času je postala simbol neizprosnosti, tako na sodišču kot v pogovoru z oblastmi, predvsem s srbskimi in hrvaškimi. Carlo Del Ponte je na položaju haaške tožilke lani zamenjal Serge Brammertz, ona pa deluje pod okriljem švicarskega zunanjega ministrstva kot veleposlanica v Argentini.

Carla Del Ponte v svoji knjigi razkriva, kaj so ji na uradnih in neuradnih srečanjih zaupali srbski uradniki in vodje služb ter razkriva vse podrobnosti akcij, ki so jih izpeljali policisti in obveščevalne službe. Natančno opisuje tudi pot Ratka Mladića in Radovana Karadžića, po kateri sta se izmikala prijetju, v knjigi, ki ima podnaslov Soočenja z najhujšimi zločinci človeštva in kulturo nekaznovanosti pa so navedeni tudi vsi njuni pomagači.

Miloševićeva smrt "velika travma"
Po mnenju Del Pontejeve so sodniki pretiravali s pravično obravnavo in neizogibno ustvarili položaj, ki je bil po njenem mnenju nepravičen do vseh, vštevši nekdanjega srbskega in jugoslovanskega predsednika Slobodana Miloševića, je spomnila urednica pri založbi Sanje Tjaša Koprivec. Milošević obtožbe mednarodnega sodišča ni dočakal. Njegova smrt je bila po mnenju Branka Sobana, novinarja časnika Delo, prav zaradi tega "velika travma". Po njegovem mnenju je ena glavnih odlik knjige Del Pontejeve to, da pogosto omenja ovire mednarodne politične skupnosti, na katere je naletela na svojem delu.

Bavcon: Končati vojno ali slediti idealu pravičnosti
Po besedah pravnika in profesorja Ljuba Bavcona je bila ključna v letu 1995 dilema, ali slediti načelu pravičnosti in kaznovati Miloševića. "Vsi so vedeli, da je Milošević generator vojne v BiH-u, da je hkrati gospodar te vojne in da je prav on tisti, ki jo lahko ustavi. Zato so zaprli oči, ga povabili v Dayton in dosegli, da se je vojna končala. Na tej točki se porodi vprašanje, ali je bolj pomembno končati prelivanje krvi ali slediti idealu pravičnosti ter počakati še nekaj let," je dejal.

Knjiga je ob izidu v izvirniku dvignila ogromno prahu na Balkanu in v državah, ki so bile vpletene v dogajanje na tem območju v 90. letih prejšnjega stoletja, MMC pa se je že pred izidom pogovarjal tudi s prevajalko knjige Majo Lovrenov.

Knjiga razkrila zakulisno dogajanje
Lovrenova je za MMC povedala, da je ob izidu knjige v medijih odmevala predvsem zgodba o domnevnem trgovanju s človeškimi organi na Kosovu, kar jo je še posebej zanimalo. Povedala je, da so jo pritegnili tudi tisti deli, kjer Carla Del Ponte razkriva podrobnosti svojih srečanj z visokimi političnimi in vojaškimi predstavniki za zaprtimi vrati, ki pa jih po mnenju Lovrenove kljub siceršnji resnosti knjige opiše na izjemno duhovit način.

Lovrenova je povedala, da so bila za njo pri poglavjih, povezanih z nekdanjo Jugoslavijo, najbolj zanimiva zakulisna dogajanja medijsko izpostavljenih dogodkov, kot so bili izročitev Slobodana Miloševića, atentat na Zorana Djindjića in prijetje generala Anteja Gotovine, poglavja, povezana z Ruando, pa so bila zanimiva zato, ker je zgodbo prej poznala le v obrisih. "Na splošno je knjiga zanimiva, ker ponuja živo podobo delovanja mednarodnih kazenskih sodišč in daje zelo jasen in konkreten odgovor na vprašanje, zakaj se je morala Carla Del Ponte kot glavna haaška tožilka v precejšnji meri ukvarjati tudi s politiko," je še povedala Lovrenova.

Knjiga izziv za vsakega prevajalca
Prevod knjige Carle Del Ponte je bil po mnenju Lovrenove drugačen od običajne proze predvsem zaradi pravne terminologije, nekaj težav pa je imela tudi s prepletanjem anglosaksonskega in kontinentalnega pravnega reda, ki se oba uporabljata na sodišču v Haagu. Lovrenova je povedala še, da ji je prevod knjige ponudila založba, in ker jo je knjiga zanimala, ga je tudi sprejela.

M. R./B. T./A. P.