Sodelovanje med Washingtonom iz Zagrebom se je začelo že leta 1992, na začetku balkanske vojne. Ameriško obrambno obveščevalno agencijo (DIA) je takrat vodil James Clapper, njegova človeka na Hrvaškem pa sta bila polkovnik Richard Herrick, vojaški ataše v Zagrebu, in njegov pomočnik Ivan Šarac, Hrvat, ki je pri 17 letih emigriral v ZDA, piše Ivo Pukanić v hrvaškem tedniku Nacional.

Obveščevalna izmenjava
Kmalu se je začela izmenjava, v okviru katere je Hrvaška DIA-ju dala ruske podvodne mine in najmodernejše torpede, pa tudi šifrante jugoslovanske in ruske vojske. Ameriška vojska je s transportnimi letali sredi noči s splitskega letališča prepeljala orožje v eno svojih baz. Hrvaški obveščevalci so razkrili tudi lokacijo skrivne kemične tovarne v Bijelem polju pri Mostarju, ki je padla v srbske roke. ZDA niso ostale dolžne in so Hrvaški priskrbele prisluškovalne naprave, ki so lahko snemale 20.000 telefonskih pogovorov hkrati.

Skrivno ameriško oporišče
Ameriška vojska je Hrvaško prosila za dovoljenje za postavitev vojaškega oporišča za brezpilotna letala. To je bila najstrožja skrivnost, saj se Washington uradno v vojni ni postavil na nobeno stran. Za lokacijo so izbrali otok Brač, v oporišče pa so kmalu pripeljali strokovnjake, z obveščevalci Cie na čelu, in brezpilotna letala, ki so lahko pokrila celotno območje Krajine, BiH-a in Srbije do reke Save.

Zapletlo se je 1. januarja 1994, ko so Nemci, ki za ameriške načrte niso vedeli, na Brač poslali svojega vojaškega atašeja. Hans Schwan se je pripeljal do zunanje ograje oporišča in začel fotografirati. Kmalu so ga aretirali in ga odpeljali na zaslišanje h generalu Anteju Gotovini, kjer so ugotovili, za koga gre. Po incidentu so oporišče čez noč preselili v Šeputino in ga še močneje zastražili.

Pred operacijo Nevihta so hrvaške sile izvedle operaciji Poletje 94 in Poletje 95. ZDA so Hrvaški pomagale z obveščevalnimi podatki o položajih srbskih enot in topništva ter njihovih komunikacijah. S pomočjo podatkov se je lahko hrvaška vojska pripravljala na skorajšnjo zavzetje Krajine.

Blisk generalka za Nevihto
Maja 1995 so hrvaške sile začele operacijo Blisk, ki je služila kot generalka za Nevihto. Operacija, med katero je Hrvaška spet zavzela Slavonijo, je potekala v tesnem sodelovanju z Washingtonom, Clinton pa je vsako jutro dobil natančne podatke o poteku operacije. ZDA so bile navdušene nad potekom operacije in prepričane, da lahko s hrvaško pomočjo zrušijo jugoslovanskega predsednika Slobodana Miloševića.

Predvolilni boj v ZDA
Leta 1995 se je takratni ameriški predsednik Bill Clinton pripravljal na ponovno izvolitev, vojna na Balkanu pa je bila pomembna predvolilna tema, saj je njegov protikandidat, republikanec Bob Dole zahteval umik embarga na prodajo orožja bosanskim Muslimanom.

Clintonova administracija se je tako odločila, da bo pomagala Hrvaški pri napadu na srbske sile v BiH-u. Hrvaški in bosanski predsednik, Franjo Tudjman in Alija Izetbegović, sta kmalu zatem podpisala splitsko deklaracijo, ki je hrvaškim silam omogočila vstop v BiH.

Med pripravami na Nevihto so ameriški obveščevalci hrvaški vojski priskrbeli položaje srbske vojske v Krajini in njene premike na vzhodni hrvaški meji. Kljub strahu, da bi Srbi lahko izvedli protinapad z dvema tankovskima brigadama v vzhodni Slavoniji, so po preučitvi komunikacij ugotovili, da se to ne bo zgodilo. Vseeno je obstajala možnost na protinapad iz Knina, ko bi se mu približala hrvaška vojska. Če bi brezpilotna letala zaznala priprave na napad, bi se operacija začela deset dni kasneje.

Uničenje srbskih telekomunikacij
Na predvečer začetka operacije so hrvaške enote dobile ukaz, naj med polnočjo in 4. uro zjutraj ugasnejo vso komunikacijsko opremo. V tem času so Američani elektronsko prestregli in uničili srbske telekomunikacijske naprave. Poleg tega so ameriška letala uničila srbsko protiletalsko orožje blizu Knina. Novica je bila objavljena le enkrat, na televizijskih poročilih, po ameriškem posredovanju pa je niso več ponovili. Washington do danes ni priznal napada, predvsem zaradi odnosov z Veliko Britanijo, ki je imela drugačne poglede na rešitev balkanske krize.

Pentagon podrobno spremljal operacijo
Pentagon je operacijo Nevihta spremljal v realnem času, podatke iz brezpilotnih letal pa posredoval tudi hrvaškim enotam, ki so lahko do milimetra natančno spremljali srbske premike. Operacija je potekala skoraj brez težav, hrvaške enote pa so po zavzetju Knina napredovale celo do Banjaluke in prisilile Miloševića, da je podpisal Daytonski sporazum.

ZDA prepričevale Haag
Leta 1997 je postalo jasno, da se bodo morali zaradi vojnih zločinov nad Srbi pred haškim sodiščem zagovarjati tudi hrvaški poveljniki. ZDA so se nemudoma odzvale in trdile, da je bila Nevihta čista operacija, od glavne tožilke Carle Del Ponte pa zahtevale, naj jo pusti pri miru.

Del Pontejeva se ni dala
V tistem času je Haag zahteval izročitev hrvaškega generala Mladena Naletilića, Washington pa je Zagrebu obljubil, da se sodišče ob njegovi izročitvi ne bo ukvarjalo z Nevihto. To se ni zgodilo, saj je Del Pontejeva kmalu po njegovi izročitvi zahtevala preiskavo hrvaških generalov, ki so bili vpleteni v Nevihto.

ZDA temu niso mogle odkrito nasprotovati, zato so poskušale s tiho diplomacijo, ki ni obrodila sadov. Haaško sodišče še vedno čaka na Gotovino, Hrvaška pa zaradi njega še ni začela pristopnih pogajanj z Evropsko unijo.