V pogovoru za Točko preloma je Morten Huse iz norveške poslovne šole razkril, kakšen je norveški recept za večjo spolno enakost v gospodarstvu.

Tudi v Sloveniji potekajo razprave o tem, kako sposobnim ženskam odpreti pot v uprave družb. Kakšen bi bil vaš nasvet?
Ne morem odgovoriti neposredno. Na Norveškem smo spoznali, da za to, da bi bilo v upravah več žensk, potrebujemo zakon. Bilo je veliko poskusov, da bi povečali delež žensk - z javnimi razpravami, objavami v medijih, z mentorskimi programi, z večjim izpostavljanjem žensk ... Nič ni pomagalo, zato smo na Norveškem sprejeli zakon o kvotah. In bili uspešni.

Bi kvote lahko delovale tudi Sloveniji?
Med Slovenijo in Norveško je precej podobnosti, pa tudi veliko razlik. Kot sem ugotovil, pa bi norveške rešitve veliko laže prenesli v Slovenijo kot v številne druge države.

Zakaj?
Uspešne ženske v Sloveniji lahko prihajajo iz vseh delov skupnosti, z vseh ravni družbe, ne le iz aristokracije, iz elite. Lahko bi bilo tudi drugače. Prav po tem se Slovenija razlikuje od številnih drugih držav. In to je zelo pomembno.

Kakšen je pravzaprav norveški model za spolno uravnoteženost v gospodarstvu?
Norveška zakonodaja se nanaša na javna podjetja. Takih podjetij je na Norveškem od 300 do 400. V upravah vseh teh podjetij mora biti po zakonu vsaj 40 odstotkov predstavnikov manj zastopanega spola, torej žensk. Če podjetja ne izpolnjujejo tega merila, kršijo zakon. Temu sledi zamenjava uprav.

Ženske kvote torej delujejo.
Pri kvotah je tudi kar nekaj težav, z njimi se lahko izogibamo pravim težavam, namesto da bi jih reševali. Spolno enakost bi bilo mogoče doseči tudi drugače, ne nujno s kvotami, če bi si podjetja in družba to res želeli. Kdor hoče več žensk v upravah, to lahko naredi. Vendar sem opazil, da je težje najti visokokvalificirane ženske, če imate samo cilje, ne pa tudi kvot. Ko podjetje skuša zamenjati obstoječe člane uprav, ne najde ustreznih žensk, ki imajo dovolj znanja o kapitalskih trgih, desetletne izkušnje v upravah in so bile dovolj dolgo na vodilnih položajih. V določenih krogih jih je težko najti. Če pa imate ženske kvote, morate razmišljati drugače, tega se lotevate drugače. Morda bi podjetja laže spodbujala spolno enakost, če bi v Sloveniji uvedli kvote. Toda kvote prinašajo tudi izzive in težave. Ne veš točno, kdo so te ženske, ne veš, kako bodo sprejete, ne veš, ali bo uprava delovala, ali je to izvedljivo. Uvedbo kvot bi lahko sprejeli kot proces učenja. Rim ni bil zgrajen v enem dnevu. Tudi kvote imajo dolgoročen učinek. To smo spoznali na Norveškem, učinki niso bili vidni takoj.

Ste poleg kulturnih opazili še kakšne večje razlike med Norveško in Slovenijo?
Norveška je skandinavska država in ima drugačno zgodovino kot Slovenija, ki je srednjeevropska država in je blizu Balkana, kjer vlada drugačna kultura. Razlike izvirajo tudi iz gospodarskega sistema, na različnih območjih prevladujejo različne oblike kapitalizma. Slovenija je iz enorazredne družbe prešla v večrazredno. Ne vem, ali je to dobro za Slovenijo ali ne. V primerjavi s številnimi državami je Slovenija v zelo dobrem položaju, ženskam je dajala več priložnosti kot veliko drugih držav.

Kaj bi še pomagalo, da bi bile ovire za enakost spolov v Sloveniji manjše?
Na Norveškem je bilo zelo pomembno, da smo moške spodbujali k skrbi za družino. Tega smo se lotili širše, pri usklajevanju dela in življenja. To je zelo pomembno za družbo. To bi morali upoštevati tudi v Sloveniji. Ne vem, ali bi bilo to v Sloveniji težje kot na Norveškem, toda treba je razmišljati o tem, kako pomagati ženskam, da prispevajo k družbi, ne smete razmišljati le o neposrednem razvoju tradicionalne poslovne kulture.

Janja Koren in Edita Car, Točka preloma