Po 12 letih bosta Elizejsko palačo zapustila Jacques Chirac in njegova soproga Bernadette, ki se bosta zdaj lahko posvetila drugim rečem in politiko potisnila ob stran.
Kot je povedala za Paris Match, je svoje delo prve dame opravljala z dušo, in zahvaljujoč njeni iniciativi so številne dobrodelne organizacije dobile nov zagon za svoje projekte, pri katerih je sodelovala z veliko vnemo.

Ko je bil leta 1995 Jacques Chirac izvoljen za predsednika, je Bernadette dejala, da sta se odločila, da bosta živela v Elizejski palači, saj da ta potrebuje gospodarico. Predtem se tako Giscard d'Estaing kot Francois Mitterand s svojima družinama nista odločila živeti v tej palači iz 18. stoletja. Skozi leta je Bernadette v njej ustvarila pravcati muzej umetnin in drugih dragocenih predmetov in poskrbela, da je življenje v njej teklo kot švicarska ura.

Kakšni so vaši občutki pred odhodom iz Elizejske palače?
Občutki so zelo deljeni: veselje in ponos, da sem toliko časa v njej služila Franciji in Francozom, hkrati pa tudi žalost, da zapuščam te sobane, polne bogate zgodovine. Te iste sobane so bile tudi del našega vsakdanjega družinskega življenja. V naših spominih se tako mešajo dogodki iz političnega življenja kot tudi iz čisto vsakdanjega družinskega.

Za vaju z možem se zdaj začenja novo življenje, z manj obveznostmi in več prostega časa, nič več ne boste imeli toliko obveznosti, kot ste jih imeli kot prva dama?
Mislim, da bo najino življenje zdaj precej drugačno. Potem ko bo s pleč mojega moža padla tolikšna odgovornost, bo lahko začel novo življenje, z drugimi perspektivami. Še vedno pa se oba zavedava, da imava obveznosti do državljanov Francije. Najprej se bova gotovo odpravila na potovanje, da zamenjava okolje in dobro razmisliva o novem načinu življenja, ki naju čaka, z manj napornim urnikom.

Na kaj ste najbolj ponosni v času, ki ste ga preživeli kot prva dama?
Elizejska palača je mesto moči. Je dom, poln zgodovine. Nenazadnje je tudi odsev Francije za celoten svet. Ponosna sem, da sem sodelovala z osebjem palače, gre za profesionalce, ki so mi močno prirasli k srcu, zato sem žalostna ob misli, da ne bom več delala z njimi.

Nameravate ostati v prestolnici in nadaljevati delo za dobrodelne organizacije?
Z velikim veseljem se bom še naprej posvečala delu v fundaciji Hôpitaux de Paris-Hôpitaux de France. Še veliko dela je potrebno, da se bodo pogoji za življenje bolnih otrok in mladostnikov kot tudi ostarelih izboljšalo. Veliko dela imam tudi z organizacijo Le Pont (op. Most), ki sem jo ustanovila leta 1990 po padcu Berlinskega zidu. V njej veliko pozornosti namenjamo štipendiranju študentov političnih znanosti, medicine in umetnosti iz Vzhodne Evrope in Rusije. Nadaljevala bom torej s svojimi aktivnostmi na področju kulture, sociale in dobrodelnih organizacij. Veliko časa pa bom posvetila tudi vnuku Martinu, ki je ravnokar dopolnil 11 let, in se, tako kot vsi otroci njegove starosti, zanima za različne stvari. Vsake toliko greva skupaj na kakšen koncert, z veseljem pa ga bom odpeljala tudi v gledališče, ko ga bo zanimalo, v kino, na nogometno tekmo in tudi na počitnice, seveda. Njegov dedek ga rad pelje v muzeje.

Ksenja Tratnik